Avtor: Miran Černec
5. avgusta 1716 se je pri Petrovaradinu na Donavi odvila odločilna bitka med vojsko Svetega Rimskega cesarstva in Otomanskega sultanata, ki je pomenila začetek konca turške moči na Balkanu.
Šlo je za ključni spopad v habsburško-turški vojni, ki so jo z vdorom v Vojvodino januarja leta 1716 iz Beograda sprožili Turki, željni maščevanja za svoj zgodovinski poraz pred Dunajem leta 1683. Čeprav sta obe velesili leta 1699 sklenili mir, so se Otomani 17 let kasneje že čutili dovolj močne, da poskusijo znova prodreti v Srednjo Evropo.
Toda ob tem so še enkrat naleteli na legendarnega habsburškega vojskovodjo, princa Evgena Savojskega. Slednji je 5. 8. 1716 povedel združene avstrijske, slovenske, madžarske, hrvaške in srbske sile, skupaj okoli 80.000 mož, v boj proti 150.000-glavi hordi Turkov in Tatarov na polja pred Petrovaradinsko trdnjavo.
V nekaj urah so bili Turki kljub številčni premoči potolčeni. Padlo jih je več kot 30.000, vključno z »velikim vezirjem« Damatom Alijem, medtem ko je imela krščanska stran le okoli 3.000 mrtvih. Preostanek otomanske vojske je ponižan pobegnil nazaj v Beograd, a tudi slednjega je Turkom že leto kasneje iztrgal princ Evgen in leta 1718 je sultan Habsburžane zaprosil za premirje – po Petrovaradinu Turki niso nikoli več zbrali podobne sile za vdor na ozemlje Svetega Rimskega cesarstva in Kraljevine Ogrske.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
