Avtor: Miran Černec
12. oktobra 1492 je pomorska odprava Krištofa Kolumba v službi španskega kraljevega para Izabele Kastiljske in Ferdinanda Aragonskega odkrila Novi svet. Vnovično odkritje Amerike, ki je uspelo italijanskemu pomorščaku, je pomenilo prelomen trenutek v zgodovini evropske krščanske civilizacije. Hkrati pa je predstavljalo zmagoslavje za dva človeka, ki sta svoji življenji posvetila cilju, da bi se v njunem času z vseh strani oblegana Evropa ubranila pred grožnjo islama in preživela.
Čas, v katerem se je rodil Krištof Kolumb in ki je oblikoval njegov svetovni nazor, se pri opisih njegovega zgodovinskega podviga pogosto postavlja v ozadje. Vendar njegovi osebni dnevniški zapisi in knjige pričajo o globoko vernem možu, ki je svoje življenje dojemal kot služenje v obrambi krščanske Evrope. To ob podrobnejšem pregledu ne preseneča.
Ko je bil Kolumb star 2 leti, so Turki zasedli Konstantinopel, kar je bil šok, ki je še desetletja odmeval ne le v njegovem rodnem mestu Genovi, temveč po vsej stari celini. Gotovo mu je bil znan tudi pohod Osmanov nad države Balkana v času njegovih najstniških let. Še bolj pa ga je morala leta 1480 kot 28-letnega mladeniča s tesnobo navdati krvava turška osvojitev italijanskega mesta Otranto, le še dobrih 600 km jugovzhodno od Rima.
Kolumb je odraščal v Evropi, ki je živela v ozračju nenehne vojne med krščanskim in muslimanskim svetom – vojne, ki so jo kristjani ob koncu 15. stoletja očitno izgubljali. Iz njegovih kasnejših zapisov izhaja, da ga je to dogajanje navdajalo s prav apokaliptičnimi vizijami, hkrati pa ga je neskončno motiviralo, da kot pomorščak izvede nekaj, kar po njegovem mnenju še ni bilo nikoli izvedeno, in s tem Evropi zagotovi nove vire za njeno preživetje.
Ker so bile s padcem Konstantinopla in z vzponom Otomanskega sultanata Evropejcem nenadoma zaprte stare trgovske poti v vzhodnem in južnem Sredozemlju, je začel razmišljati o možnosti potovanja prek Atlantika na Zahod, kjer naj bi dosegel z eksotičnim blagom bogati Indijo in Kitajsko. Ključen motiv za to ni bila njegova domnevna želja dokazati, da je Zemlja okrogla – to so namreč precej bolje od Kolumba vedeli že številni njegovi sodobniki, ki so ga upravičeno kritizirali zaradi napačnih izračunov Zemljinega premera –, temveč odpreti nove poti do bogastev, ki bi kristjanom omogočila obrambo pred islamom.
Vendar pri zbiranju finančne podpore, ki jo je za tak podvig nujno potreboval, vrsto let ni našel pravega posluha in do leta 1486 so ga zavrnili že praktično na vseh evropskih dvorih, od Benetk do Anglije in Portugalske. Njegovi nasprotniki sicer večinoma niso oporekali zamisli, da je s plovbo prek Atlantika mogoče doseči vzhodno Azijo – opozarjali pa so, da je Kolumb krepko podcenil velikost zemeljske oble in da bi bila tovrstna pot zaradi ogromne razdalje nesmiselna in nepraktična. Pri tem so imeli dejansko prav – a nihče od njih ni slutil, da se v neskončnih morjih zahodno od Evrope skriva še en kontinent.
Kolumb, ki je svoje predstave o razdalji zahodne poti prek Atlantika bolj ali manj utemeljeval na nekaterih nejasnih odlomkih iz Stare zaveze, je tako ostajal na suhem in nič ni kazalo, da bo kdaj dobil priložnost za uresničitev svoje vizije. Toda vmes je posegla usoda in leta 1489, v kritičnem času za preživetje Evrope, je le našel sorodno dušo, ki je delila tako njegovo versko gorečnost kot željo po obrambi celine pred islamom. Kraljica Izabela Kastiljska, ki je takrat z možem Ferdinandom Aragonskim z velikimi napori vodila še zadnje boje proti muslimanskim osvajalcem Iberskega polotoka v 770-letni rekonkvisti, je bila pripravljena neznanega italijanskega pomorščaka vzeti v službo španske krone – čeprav so ji tudi njeni svetovalci hitro izpostavili očitne pomanjkljivosti njegovih načrtov.
Čeprav so bili razumski pomisleki proti Kolumbovi odpravi tehtni in čeprav so bile kraljevske blagajne po letih vojne z Mavri že skoraj prazne, so pri Izabeli navsezadnje prevladali njena globoka vera in instinkti. In le 3 mesece potem, ko je bilo januarja 1492 izpod muslimanske okupacije osvobojeno še zadnje mesto v Španiji, Granada, sta »katoliška kralja« privolila v sodelovanje v tveganem podvigu.
17. 4. 1492 sta Izabela in Ferdinand s Kolumbom sklenila sporazum o delitvi predvidenega dobička, ki naj bi ga prinesla njegova odprava, mu podelila naslov admirala ter mu odobrila potrebna sredstva. Kolumb pa naj bi si pri kraljici celo izgovoril obljubo, da bo vse z njegovo pomočjo pridobljene prihodke namenila za vnovično osvoboditev Svete dežele in bazilike Božjega groba. 3. 8. 1492 je Genovežan nato s skromno posadko le 86 mornarjev na krovu Santa Maríe, Niñe in Pinte odplul v neznano.
Po dveh mesecih potovanja so on in njegovi možje kot prvi Evropejci po Vikingih Leifa Eriksona uzrli obale Novega sveta – in odkritje, ki je bilo dejansko sad napačnih matematičnih izračunov in krščanskega misticizma dveh izjemnih ljudi, je za vedno spremenilo Evropo. Kolumb sam je bil seveda prepričan, da je pristal na azijskih otokih tik ob Indiji ali Kitajski po uspešnem prvem potovanju se je na Karibe vrnil še trikrat, a nikoli ni doumel, da je naletel na nov kontinent.
Njegova verska prepričanja pa se niso spremenila in svoja odkritja je vse do smrti leta 1506 dojemal kot delo Božje previdnosti. Previdnosti, ki je poskrbela, da Amerike po skrivnostnem naključju ni odkril in osvojil noben od mogočnih islamskih kalifatov ali azijskih imperijev – temveč skozi stoletja mučeno kraljestvo z roba oblegane krščanske Evrope.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
