Miroslav Vilhar, slovenski graščak na gradu Kalec, veliko pripomogel s svojimi skladbami za obuditev narodne zavesti na Notranjskem

Avtor: Miran Černec

V Planini pri Rakeku se je 7. 9. 1818 rodil Miroslav Vilhar, slovenski graščak, pesnik, pisatelj, politik, časnikar in skladatelj. Vilhar je bil eden najbolj vsestranskih genijev narodnega preporoda v 19. stoletju. Ne le da je kot premožen graščak na gradu Kalec pri Knežaku ogromno storil za obuditev narodne zavesti na Notranjskem, s svojimi pesmimi in skladbami je lepoto domačega jezika in rodoljubne ideje ponesel med najširše sloje. Številna njegova dela so ponarodela in do danes ostajajo med najbolj priljubljenimi v repertoarju slovenske ljudske pesmi – dejstvo, da jih večina sodobnih Slovencev pozna precej bolje od njihovega avtorja, pa le priča o tem, kako zelo so se dotaknila narodove biti.

Miroslav Vilhar se je rodil kot Friedrich Karl Wilicher očetu Francu in materi Ivani Obreza. Očetov rod je po priimku izhajal iz nemških dežel, a je bil v času njegovega rojstva že dokaj poslovenjen. Družina je bila dovolj premožna, da je fanta poslala v šole. Ljudsko šolo je opravil v Postojni, gimnazijo pa v Št. Pavlu na Koroškem. Nadaljeval je z licejem v Ljubljani ter nato do leta 1843 študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, toda po poroki z Jožefino Dejak iz Senožeč je študij prekinil in se vrnil na Notranjsko.

Z ženo sta se naselila na gradu Kalec, na pol poti med Pivko in Ilirsko Bistrico, ki mu ga je s pripadajočim posestvom vred prepustil oče. Zakon z Jožefino je bil srečen in ploden. Že leta 1845 se jima je rodil prvi sin Evgen, vsega skupaj pa sta imela kar 9 otrok – 4 sinove in 5 hčera. Leta 1848, ko je »marčna revolucija« Slovence zdramila v boj za Zedinjeno Slovenijo, je bil Vilhar že trikratni oče in daleč stran od urbanih središč se ni mogel aktivneje udeležiti družbenega vretja, ki je prevzemalo slovensko izobražensko elito –  a vendarle je želel prispevati svoj delež.

Že odkar se je naselil na Kalcu, je ob svojih narodno zavednih prijateljih našel pristen odnos z okoliškimi kmečkimi prebivalci in imel obilo posluha za njihove težave. Hkrati je začel v dnevnih stikih z njimi izpopolnjevati svojo slovenščino, in čeprav je v študentskih letih še pisal v nemščini, je že leta 1845 objavil svojo prvo pesem v materinščini, Predčutki. Navdušenje za slovenstvo pa je v njem dokončno izbruhnilo v letih 1848 −1849, in takrat je tudi ustvaril dve svoji prvi znani viži, ki ju je nato v času prerivanj z mestnimi Nemci igrala godba ljubljanske narodne straže – polko »Živio« in polko »Slovenka«.

Vilhar je podobno narodno stražo že leta 1848 ustanovil in sam vodil v Senožečah, s politiko pa se je začel še resneje ukvarjati kot župan Knežaka, kar je prvič postal leta 1849. Ko je habsburška monarhija kmalu zatem za več kot 10 let zatrla ustavno ureditev, mu razmere niso dopuščale dodatnih možnosti za politično udejstvovanje, je pa bilo to obdobje zelo plodno v njegovem zasebnem in ustvarjalnem življenju. V tem času so se mu rodili še 4 otroci, leta 1850 je objavil prvo slovensko spevoigro Jamska Ivanka (domoljubno delo s tematiko iz časa križarskih vojn), med letoma 1852 in 1862 pa izdal še 5 zvezkov samospevov in zborovskih skladb, med katerimi so številne ponarodele – začetni verz ene od njih se je še posebej zapisal v srca Slovencev: »Po jezeru bliz’ Triglava, čolnič plava sem ter tja …«

Vilhar je v tem obdobju začel tudi zanimivo sodelovanje s Franom Levstikom. Slednji je prišel na Kalec leta 1858 kot domači učitelj, s hišnim gospodarjem pa sta hitro našla skupni jezik o narodnih in političnih temah. Levstik, neizprosni kritik, na Vilharjevo literarno delo sprva ni gledal s pretiranim navdušenjem, a mu je vendarle pomagal, da je bila njegova leta 1860 izdana zbirka Pesmi na zelo visoki ravni. Sledilo je morda najbolj razburljivo obdobje v političnem delovanju graščaka s Kalca.

Leta 1861, ko se je v habsburški monarhiji obnovilo parlamentarno življenje, je bil namreč izvoljen v deželni zbor Kranjske in se z družino preselil v Ljubljano. Bil je odločen podpornik »slovenske stranke« v boju s kranjskimi Nemci, januarja 1863 pa je začel izdajati list »Naprej«, h katerega ustvarjanju je povabil Levstika. Ta odločitev je predčasno končala njegovo politično kariero. Radikalni Levstik, ki je imel pri ustvarjanju lista proste roke, je namreč v sodelovanju z Maksom Pleteršnikom tam objavil 2 anonimna članka, ki ju je habsburška oblast dojemala kot grožnjo državi. Zadeva je šla na sodišče, ker pa Vilhar med obravnavo ni želel niti izdati imen piscev člankov niti prositi za pomilostitev, je moral za 6 tednov v zapor – bilo je dovolj, da je izgubil poslanski mandat.

Po tej epizodi se je z družino vrnil na Kalec, ki je znova postal zbirališče notranjskih rodoljubov. Vilhar je v tem času ustvaril še kup dramskih iger, namenjenih slovenskim čitalnicam, ki so se izkazale za izredno priljubljene, njegovo zadnje večje politično dejanje pa je bilo organiziranje ljudskega tabora na Kalcu maja 1869. Žal je bil takrat pri svojih 51 letih že bolehen. Umrl je kmalu zatem, 6. 8. 1871.

Toda Notranjci svojega velikega rojaka niso nikoli pozabili in leta 1906 so mu v Postojni ob množični udeležbi odkrili spomenik na glavnem mestnem trgu. Vilhar je tako na neki način še po smrti delil usodo svoje dežele. Ko so namreč zahodno Notranjsko po 1. svetovni vojni zasedli Italijani, so spomenik takoj odstranili s trga, dokončno pa so ga uničili fašisti leta 1941. Spominu na avtorja pesmi »Lipa zelenela je« se ni godilo dosti bolje niti v času SFRJ. Njegov spomenik je bil tako nazaj na zasluženo mesto postavljen šele v samostojni Sloveniji, 19. 5. 1995.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki