Avtor: Gašper Blažič
Pred več kot tridesetimi leti, čisto malo pred razpadom Jugoslavije, se je nekje v slovenski Istri – bilo naj bi v Piranu ali okolici – pojavil zloglasen grafit, ki je v srbščini obljubljal nič kaj svetlo prihodnost Slovencev. Glasil se je – navajam po spominu, kakor so mi povedali doma – nekako tako: »Kada dođe treći rat mi ćemo Slovence klat.« Torej, ob tretji vojni (verjetno svetovni) naj bi sledil genocid nad našim narodom, jezik grafita pa je izdajal, da je šlo morda za kakšno oficirsko mularijo ali pa je bila to morda preprosta provokacija, kakršnih je bilo takrat veliko.
Sporočilo pa je bilo vseeno srhljivo in nanj sem se zlasti v času vojne za Slovenijo večkrat spomnil, predvsem takrat, ko je v zraku vladala napetost pred morebitnim množičnim letalskim napadom tedanje »ljudske« armade. In resnici na ljubo smo še nekaj mesecev po končani vojni trepetali pred morebitno vrnitvijo tuljenja siren. Začetek šolskega leta septembra 1991 je bil namreč začinjeno z vajo v naši osnovni šoli: kako se umakniti v zaklonišča v primeru nevarnosti zračnega napada. Nekaj olajšanja je prinesel dokončen (?) umik JLA iz Slovenije štiri mesece po osamosvojitvi, ko je tedanji poveljnik štaba TO, novopečeni general Janez Slapar predsedniku predsedstva RS Milanu Kučanu predal poročilo, da na našem ozemlju ni več okupatorskih vojakov. Takrat smo mu verjeli na besedo, danes pa lahko na to poročilo gledamo s precejšnjo mero ironije.
Zakaj dejansko omenjam te dogodke? Marsikdo se bo spomnil, da je imela Jugoslavija rok trajanja nekaj več kot sedemdeset let. Že konec 19. stoletja so v Veliki Britaniji in Franciji gojili idejo o nekakšnem balkanskem Piemontu, ki bi na eni strani zamejil vpliv Turčije, na drugi strani pa bi preprečil neposreden dostop (tedaj še carske) Rusije do Sredozemskega morja ali celo do Jadrana. Kraljevina Srbija naj bi tako prevzela vlogo nosilca združenih slovanskih narodov na jugovzhodu Evrope. Dejansko se je to zgodilo konec leta 1918 z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je kasneje preimenovala v Jugoslavijo. To je bilo že po končani prvi svetovni vojni, ko so se karte v Evropi delile na novo in je habsburška Avstrija doživela zlom pod vodstvom sicer svetniškega cesarja Karla I. Habsburško-Lotarinškega. Nikoli realiziran načrt tretje enote habsburškega imperija, ki bi vključeval jugovzhodni del cesarstva (seveda z avtonomnim statusom v odnosu do Dunaja in Budimpešte) se je dejansko sprevrgel v nekakšno novo tragedijo, saj je Kraljevina Srbija kot ena od zmagovalnih držav prve svetovne vojne nekdanje avstrijske dežele na jugu dobila kot vojni plen (seveda je drugi del na račun svojega preobrata »pobasala« Italija). Ne glede na obljubo, da bo Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala kot derivat razpadlega habsburškega cesarstva, s Srbijo združena na podlagi federalnega načela, se to ni uresničilo: Kraljevina SHS je dejansko pomenila samo razširjena Srbija, slovenske težave s potrjevanjem identitete pa so se nadaljevale, nekoliko jih je pomagal blažiti precej pragmatični dr. Anton Korošec. Kasnejši komunistični revolucionarni projekt zanimivo sploh ni predvideval nove Jugoslavije, saj je bil v ospredju prevzem oblasti (celo z dopuščanjem možnosti samostojne slovenske države ali s priključitvijo h kateri od sosednjih držav, če bi tam zmagal komunizem). Ne glede na to pa se je Jugoslavija (z vrnjeno Primorsko, a žal brez Koroške, Trsta in Gorice) ohranila naprej, še posebej po tistem, ko je Josip Broz Tito, tedaj še z močno podporo Stalina, Zahod dokončno prepričal v to, da mu je celo begunska kraljeva jugoslovanska vlada v Londonu priznala vlogo osvoboditelja.
Za Srbijo je to sicer pomenilo korak nazaj, saj je komunistični projekt bolj temeljil na internacionalizmu in zaradi svojih potreb tudi na nacionalni emancipaciji malih narodov (med drugim Slovencev, ki naj bi jih v odporu zoper sile osi zastopala Osvobodilna fronta, pred tem Protimperialistična fronta). Kasnejše jugoslovanske ustave – zadnja, v kateri je kardeljanski federalizem po Titovem obračunu z Aleksandrom Rankovićem dosegel višek, je bila sprejeta leta 1974 – so tako zrahljale srbsko hegemonijo, ki pa je ostala še naprej močno navzoča v JLA. Češ, Srbija ni samo balkanski Piemont, ampak tudi balkanska Prusija, zato je ne glede na enakopravnost vseh jugoslovanskih uradnih jezikov tam povsem prevladala srbščina. Srbija je sicer obdržala tudi politični status osrednje jugoslovanske republike (edino Slovenija ni mejila nanjo!), ker je bila njena prestolnica tudi prestolnica Jugoslavije, to pa je de facto pomenilo, da ni mogla poljubno sprejeti odločitve o morebitni osamosvojitvi od ostale države. Ko ji je Tito na nek način »odvzel« še Vojvodino in Kosovo, je nezadovoljstvo pri reševanju srbskega nacionalnega vprašanja doseglo vrhunec. Ko je že kmalu po Titovi smrti umrl tudi Ranković, so kljub njegovi poprejšnji nepriljubljenosti Srbi z množično udeležbo na pogrebu potrdili svoje nezadovoljstvo s (post)titoizmom. Samo tri leta kasneje pa je v javnost nato prišel izvleček tez iz nepotrjenega memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti. Uradno je tedanja srbska politika memorandum obsodila zaradi nacionalizma, vendar je sporočilo memoranduma istočasno pomagala širiti med ljudske množice, ki so bile vedno bolj razburjene zaradi Kosova, češ da tamkajšnje oblasti z represijo terorizirajo kosovske Srbe. Ko je srbski partijski vodja Slobodan Milošević nekaj mesecev po objavah memoranduma SANU tam izrekel znamenite besede »Niko ne sme, da vas bije« (sl. Nihče vas ne sme tepsti), je bil boljševiško-nacionalistični leviatan dokončno spočet. Nadaljevanje je znano in je rezultiralo v poskusih revizije jugoslovanske ustave (in leta 1988 so tem poskusom podlegli celo delegati skupščine SR Slovenije), v bitki dveh konceptov represije in konec koncev pri vstajenju Velike Srbije, podkrepljene s pobesnelim mitingaštvom. No, sprva je šlo za vrnitev Jugoslavije v centralistični okvir (Milan Kučan je to posrečeno poimenoval Srboslavija), a je kasneje postalo jasno, da Slovenija ne želi biti del te zgodbe. Zviti srbski »vožd« pa je ob tem računal, da bo s pritiskom dosegel slovensko samoizločitev iz Jugoslavije, tako kot so hoteli nosilci srbske ideje malo pred drugo svetovno vojno amputirati t. i. »malo« Hrvaško (načrt ni bil realiziran). To bi seveda pomenilo, da bi Slovenija kot produkt secesionizma in seperatizma na mednarodnih tleh ostala osamljena in izolirana, Milošević bi lepo v žep pospravil vso pravno nasledstvo Jugoslavije in hkrati obdržal Srbe v eni državi. In si je lahko privoščil tudi kolateralno škodo, tj. v Sloveniji živeče Srbe (ki imajo, mimogrede, avtohtoni status le v dveh manjših krajih v ob Kolpi in sicer v Bojancih in Marindolu, čeprav se je leta 1991 omenjalo predvsem vas Bojanci)
Ta načrt pa se »voždu« ni posrečil, saj je slovenska stran terjala predvsem razdružitev Jugoslavije v njenih obstoječih mejah. Za srbsko stran je bilo to sicer nesprejemljivo, potem ko so lokalni jurišniki s tiho podporo JLA najprej v Kninu, nato pa še po nekaterih drugih hrvaških občinah vzpostavili paralelno oblast, projekt »balvan revolucije« pa je nato prerasel v odkrito agresijo na Hrvaško, ki je vrh dosegla jeseni 1991, temu pa je sledilo novo, še bolj krvavo krizno žarišče v Bosni in Hercegovini. Milošević je bil prepričan, da tudi za Srbe na Hrvaškem in v BiH velja pravica do samoodločbe in da bodo želeli ostati v Jugoslaviji. Češ, Hrvaška lahko odide, a brez srbskih ozemelj (SAO Krajina). Hrvaška je sicer res zapustila razpadlo SFRJ in dosegla mednarodno priznanje, nekaj let kasneje pa tudi de facto priborila zasedena ozemlja z akcijama Nevihta in Blisk. Bosna je bila žal veliko težji primer zaradi tronacionalnosti, daytonski sporazum pa je Srbom omogočil nadzor nad 49 odstotki ozemlja (kar je odstotek manj od polovice), pa še to po tistem, ko je po nekaj letih krvave morije mednarodna skupnost vendarle, čeprav enostransko, ukrepala tudi vojaško, ne glede na to, da sta denimo v Varnostnem svetu OZN Rusija in Kitajska zastopali prosrbska stališča. Obstajala je sicer bojazen, da bi enostranski poseg v BiH sprožil globalen konflikt z Rusijo, vendar je bila Jelcinova Rusija tedaj v dovolj globoki notranjepolitični krizi, da bi si privoščila še vojaško avanturo z Zahodom. Ruski tanki takrat niso streljali izven ruskega ozemlja, ampak v sami Moskvi in nato še v Čečeniji. Kasnejši Jelcinov padec pa je na oblast pripeljal agenta KGB »Vladimirja Groznega«, ki je zlasti po Jelcinovi smrti vzpostavil avtoritarno državo z zelo očitnim medijskim enoumjem, cenzuro ter represijo. In šele takšna Rusija je bila nato sposobna rožljati z orožjem tudi drugje (Gruzija, Ukrajina). In če bi že v devetdesetih letih Zahod imel opravka s Putinovo Rusijo, bi klanje v BiH trajalo še danes, saj bi vsak poskus prečkanja (vojaškega) Rubikona pomenil tretjo svetovno vojno.
In morda je prav rusko lomastenje po Ukrajini, ki se je začelo z izsiljeno priključitvijo Krima (po receptu iz Knina 1990) sprožilo novo uhajanje duha iz Slobodanove steklenice. Dokaj sveža izjava srbskega predsednika Aleksandra Vučića o domnevnih stegovanjih slovenskih prstov po srbskih ozemljih je na prvi pogled smešna in bi si morda zaslužila vsaj protestno diplomatsko noto (a tega filma pri sedanji zunanji ministrici ne bomo videli). Slovenski predsednik Borut Pahor, ki se mu izteka drugi mandat, je tako v roku manj kot tedna dni že drugič dobil pod nos srbski poduk o domnevno umazani slovenski imperialistični politiki. Prvič je bilo to nekaj dni prej na Bledu, ko je srbski notranji minister Aleksandar Vulin javno zarenčal, češ »zaradi ideje srbskega sveta ni umrl niti en človek, zaradi ideje o pravici Slovencev do samoodločbe za odcepitev pa se je začela državljanska vojna v SFRJ, v kateri je umrlo na desetine tisoče ljudi«. Bodimo iskreni, to je bila huda obtožba na račun Slovenije. Ko je nekaj podobnega izrekel še srbski predsednik, je postalo jasno, da ne gre za naključje in niti ne za posledico njegovega »maliganskega« izgreda, ki se je zgodil tik pred Pahorjevim obiskom v Srbiji. Srbija ima namreč še vedno odprto (k sreči za zdaj le politično) fronto s Prištino, v BiH vlada negotovost zaradi odnosa Republike Srbske do daytonskega sporazuma, Vučić pa je dvignil precej prahu tudi z izjavami na račun Hrvaške. Nekoliko nenavadno, saj je še ne tako dolgo nazaj kot gost nastopal na srečanjih Evropske ljudske stranke in zadnja leta je vendarle kazal proevropsko orientacijo, ki v Srbiji sicer nikoli prej ni bila popularna. Toda v svojih mladih letih je bil Vučić član Srbske radikalne stranke, ki je v začetku devetdesetih let vzniknila iz Šešljevega srbskega četniškega gibanja in postala bolj skrajno nacionalistična od tedaj popularnega Draškovićevega gibanja. Kot minister za informiranje je A. V. uvajal cenzuro ter informacijsko zaporo v času vojne v Kosovu, kar pomeni, da bi bil Putin verjetno ponosen nanj.
Težko je reči, ali je res Vučić podlegel čarom ruskega »velikega brata« in začel obujati svoje politične korenine iz mladih let. Medtem ko podpredsednica srbske vlade opozarja ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, naj ne zloraba srbske zadržanosti do sankcij proti Rusiji kot znamenje, da Srbija podpira zloglasen ruski projekt, pa se zdi, da se »vzhodno od raja« sočasno prebujajo stari imperialistični refleksi, ki izhajajo očitno iz velikega razočaranja, ker leta 1991 »zdrave sile« v SFRJ in Sovjetski zvezi kljub močni pobudi generala Veljka Kadijevića niso ukrepale proti razpadu obeh držav ter socializma. Slovenija, ki je izbojevala samostojnost, pa se je v očeh tovrstnih imperialistov znašla na napačni strani zgodovine kot sprožilka krvave vojne na Balkanu. To je seveda povsem obrnjena interpretacija zgodovine, češ »vožd« je (neuspešno) reševal državo, ki si jo drugi že trgali na kose. Pa ne samo slovenski in hrvaški separatisti, ampak tudi Vatikan, ZDA in Nemčija (generali JLA so leta 1991 povsem odkrito govorili o »četrtem rajhu«!). Moralno opravičevanje te umazane Miloševićeve vloge po tolikih letih je očitno taktika, ki se izplača, glede na to, da je bila razpadla Jugoslavija nekakšen bananin olupek, zaradi katerega je doživela strahoten padec, saj je, ob siceršnjem navzkrižju interesov velesil, prezrla dejstvo, da ima opravka s pravcato bizantinsko mentaliteto, kjer dana beseda velja manj kot smet. In kot že rečeno: Srbom se je očitno splačalo zanetiti vojno v BiH, saj so v končni fazi dobili polovico njenega ozemlja.
Sicer pa bi se moral Vučić nekoliko vprašati tudi o zgodovini oz. o vlogi Rdeče armade ob koncu druge svetovne vojne – čeprav je res, da se je Jugoslavija za las izognila usodi, ki je doletela npr. vzhodni del Nemčije. Čeprav uradna ruska propaganda zanika »stranske učinke« delovanja te armade na jugoslovanskem ozemlju, je morda čas, da se tudi vodstvo Srbije vpraša o tem, ali res štejejo izključno ozki interesi ene države in ali srbska vlada z obsodbo napada na Ukrajino misli resno. Vendar ima Srbija za seboj tudi zgodovinsko izkušnjo, saj se je po padcu Miloševića vendarle začela osvobajati tudi mednarodnih sankcij. In se še kako zaveda, kaj pomenijo mednarodne sankcije. Toda zgodovinske lekcije se lahko hitro pozabijo in Putin je živ dokaz za to. Iredentizem z osvobajanjem »zgodovinskih ruskih ozemelj« namreč spominja na tisti znani stavek na Štajerskem leta 1941 »Naredite to deželo spet nemško« (čeprav izjava zgodovinsko ni dokazana, če jo je res izrekel Adolf Hitler na obisku v Mariboru). Še en dokaz več, da teza o koncu zgodovine in globalne zmagi liberalne demokracije povsem zgrešena iluzija, ki je s seboj naplavila ne samo številna razočaranja, pač pa tudi mnogo prelite krvi. In tudi balkanska krčma (po Miroslavu Krleži) ostaja še naprej tempirana bomba – ko bodo v njej razbite luči, bodo sijali le še noži…
Vprašanje je le, kakšno vlogo v tej latentnem gojišču konfliktov lahko odigra Slovenija. V času prejšnje vlade je imela zelo močno pobudo v mednarodni politiki (spomnimo se Janševega zgodovinskega obiska v Ukrajini) in dokazala, da lahko tudi majhna država doseže velik vpliv. A ti časi so očitno končani. Bomo tudi takrat, ko bodo naši vitalni interesi neposredno ogroženi (v duhu grafita, ki sem ga omenil uvodoma), tako pasivni?
Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Demokracija.si.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si in Molitev.si.
