Avtor: Magda Rodman, Bajcova iz Vipave
Prva svetovna vojna je terjala veliko žrtev, strahu, lakote, bolezni takih in drugačnih v naših krajih in drugje po svetu. Ljudje so komaj čakali, molili in prosili, da bi se ta čas končno ustavil. In na mesto miru in svobode smo Primorci ob koncu I. svetovne vojne dobili na hrbet še petindvajset let fašizma z zahrbtno in krivično Rapalsko pogodbo. Zato je bila teža vsega hudega zelo velika.
Mnogi so v njej omagali še predno je prišla leta 1945 končno tako željena svoboda, ki pa ni bila za vse enaka. Na čas fašizma nas še danes spominjajo naša primorska podstrešja, v katerih se še najde mnogo žalostnih pisem in sporočil iz fašističnih zaporov in tiskane Mussolinijeve želje VINCEREMO – zmagali bomo ali CARTOLINE POSTALE PER LE FORZE ARMATE – dopisnica za močno armado.
Kdor čaka dočaka, pravi ljudski pregovor. Tako smo tudi Primorci dočakali svobodo po petindvajsetih letih fašizma in štiri leta trajajoči drugi svetovni vojni. Žal pa je naša povojna jugoslovanska oblast leta l945, ko je zasijala »zlata svoboda«, hitro pozabila na tisti del prebivalstva, ki je krotil lakoto, sebi in drugim, ki so se borili za osvoboditev izpod fašizma in nacizma v času NOB. In ta sloj prebivalstva je bil kmečki sloj.
Povojna oblast pa tega sloja prebivalstva ni pozabila, ko je bilo treba odmeriti davek na premoženje, to je zemljo. Uvedla je obvezno oddajo pridelkov. Moj stari oče Janez je eno leto pridelal zelo malo krompirja. Zato ga je za obvezno oddajo moral kupiti od soseda, sicer bi imel sitnosti z oblastjo. Takratna oblast je silila kmete v obdelovalne zadruge, ki se niso dolgo obnesle.
Kmetje dolgo časa po vojni niso imeli zdravstvenega zavarovanja. Plačevati so morali zdravila in prevoze v bolnišnice, ni jim tekla delovna doba, niso prejemali otroških doklad in tudi ne štipendij, ker jih je bremenil uradni katastrski dohodek, pomnožen z večkratnikom. Doživljali so državno nacionalizacijo premoženja, če je ta presegla uradno določeno površino imetja.
Mnogi kmetje, ki so bili med drugo svetovno vojno po raznih taboriščih, zaporih, internacijah ali konfinacijah, so si po vojni težko urejali to »delovno dobo«. Žal pa jim to ni veliko koristilo, če že prej niso imeli urejene ali priznane petnajst letne delovne dobe.
Mnogim od njih sem pisala prošnje in pritožbe za priznanje štetja delovne dobe v času NOB ali za čas zaporov in aktivnega dela v času NOB. Živela sem med njimi in čutila njihove stiske.
Stanje socialne in druge varnosti kmečkega prebivalstva se je začelo počasi izboljševati šele po letu 1960, ko so si ti lahko vsaj kupili delovna leta za nazaj in si le tako pridobili kašne boljše socialne pogoje za življenje ali vsaj kakšno majhno kmečko pokojnino in zdravstveno zavarovanje.
V komunizmu in tudi v socializmu smo bili kmetje tako imenovani »kulaki«, tudi »čisti in nečisti kmetje«. Skratka zelo moteči element takratne družbe, ki smo edini po II. svetovni vojni «napajali« takratne občinske proračune.
Še kdo danes ve za te krivice? Se bo kdo tudi nam opravičil, kot se je opravičil naš predsednik izbrisanim? Za opravičilo ni nikoli prepozno.
Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Demokracija.si.
