Avtor: Miran Černec, L. B.
Po letu dni fizičnega in psihičnega mučenja v komunističnih zaporih je 5. marca 1950 umrl Alojz Vrhnjak, takrat 56-letni slovenski duhovnik in župnik v Ribnici na Pohorju.
Vrhnjak je bil sin kmečke družine iz Pameč in je po novi maši opravljal duhovniško službo po različnih krajih Štajerske, dokler ni leta 1932 postal župnik v Ribnici. Med nemško okupacijo je bil tako kot večina drugih slovenskih duhovnikov iz Štajerske izgnan na Hrvaško, od koder se je lahko v svojo župnijo vrnil šele leta 1945.
V povojni titoistični gonji proti krščanstvu in Cerkvi je Vrhnjak postal žrtev zarote proti takratnemu mariborskemu škofu Maksimiljanu Držečniku; ker slednjega niso mogli zlomiti na druge načine, so mu želeli naprtiti obtožbo spolnih deliktov in v ta namen uporabiti Vrhnjaka.
Ta ni privolil v sodelovanje, zato so ga 28. 2. 1949 zaprli, ga mučili in od njega zahtevali, da podpiše bizarno priznanje homoseksualnega razmerja s škofom (homoseksualnost je bila v SFRJ kaznivo dejanje vse do leta 1977), česar pa ni želel storiti.
Na koncu so mu na podlagi krivih pričanj, ki sta jih morala dva njegova nekdanja varovanca podpisati na prazen list papirja, podtaknili obtožbe o spolnih zlorabah in protidržavnem delovanju ter ga obsodili na 8 let zapora s prisilnim delom.
Vrhnjak, že sicer šibkega zdravja, je ob težkem delu v gramoznici in nenehnem mučenju hitro hiral; umrl je v mariborskem zaporu 5. 3. 1950.
Oblast ga je šele kasneje dovolila pokopati v Ribnici na Pohorju, kjer so ga kljub prepovedi javnega pogreba prihajale kropit množice župljanov in ob njegovi krsti molile dolgo v noč.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
