Avtor: Miran Černec
9. marca 1945, le 2 meseca pred koncem 2. svetovne vojne v Evropi, so anglo-ameriška letala brez znanega vzroka izvedla bombni napad na okupirano slovensko prestolnico in v stanovanjskem predelu mesta povzročila smrt 43 Ljubljančank in Ljubljančanov. Šlo je za povsem nepričakovan napad, ki so ga medvojni časniki opisali kot »eno največjih nesreč, odkar obstoja naše mesto«, njegova tarča pa so bili izključno civilni predeli brez vojaških ciljev.
Zavezniki, ki so s svojimi bombami povzročali hudo razdejanje v številnih evropskih mestih – tudi v tistih pod nemško okupacijo –, so z bombardiranji slovenskih krajev začeli že leta 1944; najhuje jo je ob tem odnesel Maribor, ki je bil v času vojne praktično edino resno industrijsko središče na slovenskem ozemlju, anglo-ameriške bombe pa so pobijale Slovence tudi v Kočevju, Ribnici, Ilirski Bistrici, Borovnici, Celju, Grosupljem, Idriji in številnih manjših krajih na podeželju.
Sami Ljubljani so bili ti napadi prihranjeni skoraj do konca; znano je, da je niso bombardirali niti Italijani niti Nemci, in tudi ob pogostih zloveščih preletih anglo-ameriških letal, ki so prek slovenskega ozemlja nosila smrtonosni tovor nad nemška mesta, so se le redki Ljubljančani počutili ogrožene.
Zato sta bila šok in osuplost, ko so v petek, 9. 3. 1945, malo po 15. uri začele na mesto padati bombe, popolna. Časnik Slovenec je o barbarskem napadu poročal še isti dan: »Bombe je odvrgla skupina anglo-ameriških bombnikov, ki so ob najlepšem vremenu in popolni dnevni svetlobi mogli dobro videti in ugotoviti, da ni v bombardiranem predelu nobenih vojaških ciljev; bombe so zadele in razdejale celo vrsto majhnih stanovanjskih hišic in enodružinskih vil. Pod razvalinami teh poslopij so obležali predvsem pripadniki uradniških in delavskih družin.«
Ena od slovenskih družin, ki je bila ubita tega dne, je bila družina uglednega lekarnarja Rudolfa Ramorja; v napadu so izgubili življenje on sam, njegova žena Viktorija, sin Igor in snaha Vera. Od 43 žrtev napada je bilo kar 25 žensk, v vseh smrtnih primerih pa je šlo izključno za slovenske civiliste.
Število žrtev bi bilo še precej večje, če ne bi bili pokrajinska uprava generala Rupnika in mestna občina ljubljanska pod vodstvom v. d. župana Franca Jančigaja takoj po napadu organizirali reševalnih akcij, v katerih so pripadniki Rdečega križa, gasilcev, domobrancev in ljubljanske policije s pomočjo požrtvovalnih sosedov izpod ruševin izkopali vsaj 89 hudo ranjenih oseb in jih namestili v zdravstvene ustanove.
Toda tudi tisti, ki so napad preživeli, so bili pogosto zaznamovani za vse življenje, medvojni tisk je tako denimo pisal o reševalcih, ki so jokali ob pogledu na ranjene, pohabljene ali celo oslepele otroke, ko so jih na polnih vozovih vozili v ljubljanske bolnišnice …
Visoko raven solidarnosti pri reševanju žrtev so pokazali vsi Ljubljančani, ki so se znašli na kraju tragedije, ko pa se je prvi šok polegel, se je nadaljevalo z zbiranjem sredstev za vse, ki so ob napadu ostali brez strehe nad glavo; tu so se še posebej izkazali nekateri slovenski podjetniki, med njimi denimo ustanovitelj Saturnusa Milivoj Lajovic, ki je takoj po napadu za žrtve doniral 20.000 takratnih lir.
Nerazumljiv napad zaveznikov na slovensko prestolnico, do katerega je po vsej verjetnosti prišlo tudi na prigovarjanje vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanov, pa je v mnogih meščanih, ki so vse do takrat brezpogojno verjeli v pravičnost anglo-ameriško-sovjetske koalicije, vzbudil resne dvome.
13. 3. 1945 se je na slovesnem pogrebu žrtev na Žalah zbralo več tisoč Ljubljančanov, ki so krste ubitih zasipali s cvetjem in jih pospremili na zadnjo pot. Slovesnosti sta se poleg predstavnikov občine, nemške okupacijske oblasti in domobranskega vodstva udeležila tudi škof Gregorij Rožman in general Leon Rupnik.
Oba sta imela pred množico pretresljiva govora, ki sta mnoge navzoče ganila do solz. Rožman je obsodil napad z besedami: »To ni več vojskovanje, to je ubijanje in uničevanje, to ni junaštvo, ampak zahrbtnost, to ni borba oborožene sile zoper oboroženo silo, ampak neutemeljen napad na mirne, neprizadete civilne osebe – proti človeškim dogovorom in Božjim zakonom.«
Sklepna beseda na žalni slovesnosti pa je pripadla Rupniku. Rekel je: »Zato, Slovenci, ne klonimo glav! Naša žalost naj bo žalost ponosnih, ki ne bodo nikdar propadli! Kar nas je še preživelih in kar jih bo po teh grozotah ostalo v pričevanje poznim rodovom, ki bodo srečno živeli na tem rajskem prostoru, ki je naša domovina, strnimo sile! Tem žrtvam, ki ležijo pred nami, dolgujemo, da utrdimo svojo vero in ojeklenimo svojo voljo in da v boju za boljšo dobo človeštva vzdržimo … Vam, moji ljubi mrtvi rojaki, pa kličem: Ljubi Bog naj vam da, da bi vam bila naša sveta domača zemljica, za katero ste padli in katera bo nekoč tudi nas sprejela v svoj objem, lahka! Počivajte v miru in v bližini Boga molite za svoj trpeči narod.«
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
