Avtor: Peter Colnar
Pri Murmansku, na skrajnem evropskem severu, je 9. marca 1918 stopil na ruska tla prvi angleški vojaški oddelek po revoluciji za intervencijo proti boljševikom. Kmalu so mu sledili še ameriški in francoski intervencijski oddelki.
Med tistimi, ki so nastopali proti boljševikom, je zanimivo protiboljševiško dejavnost doživljal češkoslovaški korpus v Sibiriji. Korpus je sestavljalo 50.000 Čehov in Slovakov, nekdanjih avstro-ogrskih vojakov, ki so se znašli v ruskem ujetništvu.
Sovjetska vlada jim je dovolila, da gredo po transibirski železnici do Vladivostoka, od koder naj bi jih Britanci in Francozi odpeljali v Evropo, vendar pa antanta ni preskrbela ladij, ampak je sklenila, naj češkoslovaški korpus ostane v Rusiji, kjer bi ga po potrebi lahko uporabili proti Rusom ali Nemcem.
Legionarji so tako brez pravega cilja obtičali na Uralu in na drugi strani v Sibiriji, dokler se niso spomladi 1918 med njimi razširili glasovi, da jih bodo izročili Nemcem. Takrat so zagrabili za orožje, hitro zasedli velikanska nebranjena območja od Urala do Daljnega vzhoda, povsod vrgli sovjetsko oblast in pomagali Kolčakovim belogardistom, ki so v Omsku ustanovili svojo vlado …
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
