Avtor: Peter Colnar
Francija in Velika Britanija sta 4. marca 1947 v Dunkerqueu podpisali zvezo proti mogoči oživitvi nemške agresivne politike. Kmalu so se sporazumu pridružile tudi druge evropske države. Praktično je s tem začel nastajati obrambni pakt Nato.
Ko je bil 22. februarja 1948 v Pragi komunistični državni udar, so se komunistične nevarnosti ustrašili tudi drugod po Evropi. Zato so marca 1948 sklenili bruseljski pakt, ki pa ni bil več naperjen proti Nemčiji, ampak proti širjenju sovjetskega vpliva.
V petdesetih letih je bilo politično in vojaško ravnotežje v Evropi zelo neenako. Sovjetska zveza je bila po konvencionalni oborožitvi, to je po vojakih, tankih in topništvu, pet- do šestkrat močnejša od zahodnoevropskih držav. Evropske države so zato privolile v vojaško zvezo z ZDA.
Na pobudo Velike Britanije so aprila 1949 sklenili severnoatlantski pakt, ki se mu je kmalu pridružila še organizacija Nato (North Atlantic Treaty Organisation). Članice Nata so bile poleg držav bruseljskega pakta še ZDA, Kanada, Italija, Islandija, Danska, Norveška in Portugalska.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
