Avtor: Miran Černec, L. B.
V Slavini pri Postojni se je 9. 5. 1806 rodil Janez Nepomuk Kalister, slovenski trgovec, gospodarstvenik, ladjar, mecen in človekoljub. Kalister je bil verjetno najbogatejši Slovenec zgodnjega 19. stoletja in začetnik gospodarskega imperija, na temeljih katerega sta nato svojo prav tako uspešno pot zgradila njegova nečaka Josip Gorup pl. Slavinjski in Franc Kalister.
Zgodba o vzponu revnega notranjskega kmečkega fantiča do enega najpremožnejših meščanov Trsta je mnogim rojakom kmalu postala vzor slovenske podjetnosti in iznajdljivosti – njegova dobrodelnost in radodarnost, kakršna se med modernimi bogataši le redko sreča, pa ga je ljudem še posebej priljubila.
Janez Nepomuk Kalister se je sicer v Slavini v dolini reke Pivke rodil kmečkim staršem Andreju in Mariji, in to v zanimivih časih – prav v letu, ko je bilo pod pritiskom napoleonskih vojn in razsvetljenskih idej razpuščeno 1000-letno Sveto Rimsko cesarstvo. Ko je bil star tri leta, je njegova ožja domovina Notranjska skupaj s preostalo Kranjsko postala del francoskih Ilirskih provinc, pri njegovih sedmih letih pa so morali Francozi ob Napoleonovih porazih iz dežele že bežati, med Jadranom in Alpami pa je bila obnovljena oblast Habsburžanov.
Prav s tem časom je povezana zanimiva, čeprav verjetno neresnična ljudska legenda o samem izvoru bajnega Kalistrovega premoženja. Po njej naj bi bil namreč takrat 7-letni Slavinec neke noči v okolici svojega rodnega kraja skrivaj naletel na dva francoska vojaka, ki sta v begu pred avstrijsko vojsko ravno zakopavala dragoceni vojni plen, da bi se ponj vrnila nekoč kasneje. Obeh Francozov na Kranjsko seveda ni bilo nikoli več nazaj. Zaklad, ki sta ga zakopala, pa je po legendi hitro našel novega in podjetnega slovenskega lastnika …
Resnična zgodba o Kalistrovem vzponu je bila vendarle nekoliko drugačna, a nič manj navdihujoča: temeljila je namreč izključno na njegovi lastni delavnosti, skromnosti, poštenosti in iznajdljivosti. Kakor je razvidno iz redkih virov o njegovi mladosti, je v otroštvu sicer pridobil le pomanjkljivo izobrazbo, in kolikor je sam že kaj napisal, je bilo to poleg lastnega imena kvečjemu nekaj stavkov v rodnem notranjskem narečju. Toda imel naj bi bil izreden spomin ter dar za številke in računstvo, to pa mu je ob samosvojem in trmastem značaju bistveno pripomoglo k uspehu, ko se je že kot 15-letni kmečki fant začel pečati s trgovskimi posli.
Sprva je v Ljubljani kupoval žito in usnje ter ga kot zasebnik preprodajal po vsem Notranjskem. Z dobičkom je nato razširil poslovanje in se kot pogodbenik lotil oskrbovanja slovite kobilarne v Lipici in njene podružnice, žrebčarne v Prestranku, ki ju je zalagal s senom in z ovsom. Očitno vse boljše povezave s habsburškim državnim aparatom pa so ga končno pripeljale še do izredno donosnega zakupništva pri pobiranju cestnin ter do trgovine s soljo in tobakom, katere glavne poti iz Trsta v Srednjo Evropo so vodile ravno skozi njegove domače kraje.
Trst, oddaljen le 40 km od Slavine in v tistem času eno najbolj cvetočih mest Evrope, je Kalistra tudi vseskozi privlačil kot magnet in okoli leta 1840 se je tja preselil z ženo Marijo in njenimi starši. Z že takrat nemajhnim premoženjem si je v samem mestnem središču omislil več hiš; poleg stanovanjskih objektov je imel tam skladišča, hleve za vprežno živino in urade, nujne objekte za njegove vse hitreje rastoče trgovske posle.
V Trstu je kmalu postal eden najuglednejših in najpremožnejših meščanov ter se začel ukvarjati še z ladjarstvom. Imel je lastninske deleže v številnih tržaških pomorskih firmah, znano pa je tudi, da je bil sam edini lastnik vsaj dveh trgovskih jadrnic, »Marie Francesce« in »Martinščice«, ki sta bili za svoj čas – vsaka z okoli 500 ton nosilnosti, dvema topovoma in redno posadko 12 mornarjev – precej spodobni ladji.
Kljub svojemu vzponu med zvezde Kalister nikoli ni pozabil, od kod je izšel. Med drugim je daroval za obnovo domače cerkve v Slavini, finančno podpiral razvoj sadjarstva in živinoreje v slavinjski župniji ter ustanovil kar 12 podpornih skladov za dijake postojnskega in sežanskega okraja – ob vseh teh dokumentiranih primerih dobrodelnosti pa verjetno ne bomo nikoli izvedeli, koliko svojega ogromnega premoženja je že za življenja razdal med druge pomoči potrebne rojake.
Kalister je imel z ženo Marijo, s katero sta se poročila pri 19 letih in nato ostala skupaj vse do njegove smrti, dva otroka, Heleno in Janeza, vendar sta, po vsem sodeč, oba umrla pred starši, morda celo že v mladosti. Veliko pozornosti je nato posvečal izobrazbi dveh nečakov, ki ju je že kot dijaka uvajal v posle kot svoja naslednika; to sta bila Jože Gorup, za katerega je po smrti njegovega očeta prevzel vse stroške šolanja, in Franc Kalister. Oba je želel – in uspel – vzgojiti v dostojna dediča njegovega imperija ter v zavedna Slovenca, ki sta v naslednjih desetletjih močno pripomogla k razvoju slovenskega narodnega življenja v Trstu in drugje na Primorskem.
Janez Nepomuk Kalister je po kratki in hudi bolezni umrl v Trstu, 17. 12. 1864, star 58 let. Pogrebnega sprevoda od njegove hiše na Ulici Torrente do pokopališča pri Sv. Ani se je 2 dni kasneje udeležilo vsaj 1000 Tržačanov. Tako kot je živel, je Kalister storil tudi s svojo oporoko, ki je pritegnila pozornost in občudovanje v Trstu in daleč okoli. Vse svoje ogromno premoženje je namreč razdelil ne le med ženo, nečake in druge sorodnike – temveč tudi med kmete v rodni Slavini, med tržaške in ljubljanske ubožnice, med vdove in sirote ter med svoje uradnike in služabnike.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
