Avtor: Miran Černec, L. B.
Tri leta po padcu Konstantinopla, 4. julija 1456, se je začelo turško obleganje Beograda, v tistem času najpomembnejše južne utrdbe Kraljevine Ogrske. Madžari, ki so po propadu Bizantinskega carstva in turški osvojitvi Srbije nase prevzeli levji delež obrambe Balkana pred otomansko invazijo, so se na obleganje sicer dobro pripravili – ob tem pa so imeli na neki način tudi pomoč vse Evrope.
Papež Kalist III. je namreč tik pred začetkom obleganja zapovedal vsem krščanskim cerkvam na celini zvoniti natančno opoldne, da bi se tako kristjani v istem trenutku združili v molitvi za branilce mesta. Molitev je očitno pomagala.
Madžarom je v navezi s srbskimi vitezi in z vojsko kmečkih križarjev iz hrvaških dežel uspelo Turke po 18 dneh pregnati izpred mesta nazaj proti jugu ter velika zmaga krščanskih Evropejcev pod vodstvom Janosa Hunyadija in italijanskega frančiškana Giovannija Capistrana je vsaj začasno odvrnila turško nevarnost od osrčja celine.
Papež Kalist III. pa svoje zapovedi vseeno ni nikoli preklical – in zvonovi krščanskih cerkva še danes vsako opoldne spominjajo na branilce Beograda leta 1456.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
