Avtor: Miran Černec
Le deset dni po priključitvi slovenskih dežel Kraljevini SHS, 11. 12. 1918, je v Ljubljani v starosti 42 let umrl Ivan Cankar. O vzroku prezgodnje smrti slovitega pisatelja, ki še danes predstavlja osrednje ime slovenske kulture, se je kmalu pojavilo več »uradnih« različic, ki so si včasih med seboj celo nasprotovale – od tiste, da je umrl za jetiko ali špansko gripo, do one, da je bila njegova smrt posledica nesrečnega padca po stopnicah.
Te razlage so ostale desetletja sploh edine, ki jih je bilo dovoljeno javno omenjati – toda v zadnjih letih, ob delu požrtvovalnih raziskovalcev in ob boljšem poznavanju razmer na Slovenskem v usodnem času po koncu 1. svetovne vojne, se mnogim vse pogosteje poraja legitimno vprašanje, ali ni bil Ivan Cankar decembra 1918 nemara umorjen. Poskus odgovora terja analizo Cankarjevega političnega delovanja. Slednje je sicer Slovencem manj znano od njegove literature, toda prav v njem je mogoče ugotoviti, da je bil pisatelj v prvi vrsti neustrašen rodoljub, kristjan in borec za družbeno pravičnost.
Cankar je bil tudi eden od zelo redkih Slovencev, ki se je že pred 1. svetovno vojno, ko so na levi in desni strani domače politike povsem prevladovale »ilirske« ideje o zlitju vseh južnih Slovanov v en narod z enotnim knjižnim jezikom, javno uprl tovrstnim zablodam in se nedvoumno zavzel za ohranitev svojstvene slovenske kulture, narodne identitete in jezika.
To je storil na predavanju z naslovom »Slovenci in Jugoslovani«, ki ga je imel v Ljubljani 12. 4. 1913. Čeprav je tedaj še zagovarjal ustanovitev države južnih Slovanov (in si zato celo prislužil nekaj dni v habsburški ječi), je ob tem že zelo odkrito opozarjal na globoke razlike med Slovenci, Hrvati in Srbi ter zavrnil kakršnokoli »zlivanje« med njimi – poleg tega pa je kot prepričan socialdemokrat takšno hipotetično novo državo lahko videl izključno kot srednjeevropsko republiko in ne kot na sever razširjeno Kraljevino Srbijo. Cankar je v istem predavanju duhovito okrcal domače »ilirske« navdušence in skoraj preroško izjavil: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen – ne od nemških, temveč od ilirskih (= jugoslovanskih, op. p.) šovinistov.«
Zdi se, da je v naslednjih letih ta stališča le še nadgradil. V govoru delavcem v Trstu, ki ga je imel tik pred koncem 1. svetovne vojne, je v svojem poetičnem slogu celo že napovedoval slovensko samostojnost: »Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom.« Gotovo je upe po uresničitvi Zedinjene Slovenije z njim do oktobra 1918, ko se je zlomila Avstro-Ogrska, delilo že ogromno rojakov – in glede na to, da so se v tem obdobju v Evropi osamosvajale celo države kot Latvija, Estonija in Litva, njihova pričakovanja nikakor niso bila nerealna.
Vendar pa so imele zakulisne mednarodne sile – in z njimi ljubljanske elite – s Slovenci drugačne načrte in 1. 12. 1918 so bile brez vsake demokratične samoodločbe slovenske dežele ob izdajalskem molku domače politike priključene Kraljevini Srbiji oz. so postale del Kraljevine SHS. Za tisoče Slovencev, ki so upali, da bodo žrtve Velike vojne pripomogle k rojstvu svobodne slovenske republike, je bila vključitev v balkansko monarhijo ogromno razočaranje. Že decembra 1918 je tako po Ljubljani prihajalo do nasilnih soočenj med Slovenci in Srbi, kar je občasno privedlo celo do smrtnih žrtev, nezadovoljstvo pa je doseglo vrhunec v legendarnem uporu slovenskih vojakov v Mariboru julija 1919.
Prav s tem nemirnim obdobjem se ujema nenadna smrt Ivana Cankarja 11. 12. 1918, ki so jo tedanji domači mediji – že pod cenzuro Beograda – javnosti pojasnili na različne načine. Bodisi so trdili, da je umrl za pljučnico v ljubljanski bolnišnici, bodisi da zaradi jetike v stari Cukrarni, ali pa vzroka smrti sploh niso omenjali. Obdukcija ni bila izvršena, sledil je pogreb na Žalah in okoliščine smrti največjega slovenskega pisatelja so bile za več kot 80 let pometene pod preprogo…
Toda med nekaterimi Ljubljančani se je ves ta čas od ust do ust, iz roda v rod, skrivaj prenašala in ohranjala nenavadna zgodba – naj bi bili namreč Cankarja nekaj dni pred smrtjo sredi Ljubljane brutalno pretepli trije srbsko govoreči moški. Šele v samostojni Sloveniji so razmere dopuščale, da so bili redki posamezniki ta pričevanja, ki so jih slišali od starejših, pripravljeni izpovedati in podpisati z imenom in priimkom. Po njihovi sledi je tako raziskovalec Dimitrij Kebe leta 2011 pridobil izjavo takrat 82-letnega Borisa Malešiča, ki je osebno poznal Franca Gorjupa, Maistrovega borca in voznika lojtrskega voza, s katerim so Cankarja neposredno pred smrtjo prepeljali v ljubljansko Cukrarno.
Po besedah Gorjupa, kakor jih je posredoval Malešič, naj bi imel Cankar takrat na glavi 5 odprtih ran, razbito arkado in zlomljeno ličnico – posledice udarcev s kovinskim predmetom, ki jih je menda utrpel med napadom nanj v veži stavbe na Kongresnem trgu št. 6. Kebe je zbral še več podobnih izjav, ki pritrjujejo Gorjupu in vzbujajo dvome o uradni verziji Cankarjeve smrti – ter jo pravzaprav direktno povezujejo s pisateljevim nasprotovanjem združitvi slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo …
Kakršnakoli je že resnica o smrti Ivana Cankarja, ga tako danes vse več Slovencev prepoznava ne le kot velikega umetnika, temveč tudi kot iskrenega rodoljuba – in kot moža, ki je neuklonljivo ljubezen do svojega naroda in domovine morda plačal celo z življenjem.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
