Avtor: Miran Černec, L. B.
V Kraljevini SHS so 8. februarja 1925 potekale parlamentarne volitve, na katerih si je katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS) dr. Antona Korošca priborila 20 mandatov in se tako po burnih prevratniških letih med razpadom Avstro-Ogrske in konsolidacijo mlade jugoslovanske države znova utrdila kot najvplivnejša politična sila slovenskega naroda.
SLS je v času kolapsa habsburške monarhije tudi sama doživljala številne pretrese in frakcijske boje, pri čemer so glavni kamen spotike predstavljala vprašanja o državni prihodnosti Slovencev.
Močno strujo so takrat v stranki predstavljali proslovenski in prohabsburški politiki na čelu z dr. Ivanom Šušteršičem, zadnjim glavarjem Dežele Kranjske, ki so bili do Koroščevih jugoslovanskih idej vsaj skeptični, če jim že niso odkrito nasprotovali.
Čeprav je dr. Šušteršič na pobudo takratnega ljubljanskega škofa dr. Antona Jegliča jeseni 1917 v imenu SLS javno podprl Koroščevo »Majniško deklaracijo«, ki je govorila o ustanovitvi države južnih Slovanov pod habsburško oblastjo, je postal razkol med eno in drugo frakcijo sčasoma tako velik, da je Šušteršič kot vodilni predstavnik prohabsburške frakcije (ki so jo zagovorniki jugoslovanstva zaničljivo označevali za »avstrijakantsko«) oktobra 1918 protestno zapustil domovino in se izselil v Švico, mnogi njegovi privrženci pa so se Koroščevi stranki odrekli.
Tako oslabljena SLS, ki je v kratkem času obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov oblikovala narodno vlado z liberalci in s socialdemokrati, hkrati pa ni storila praktično ničesar, da bi preprečila združitev slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918, je v naslednjih letih bliskovito izgubljala volivce in se znašla v podrejenem položaju do unitaristov, ki so imeli v novi državi močno podporo Beograda.
Stranki so se odrekali tako narodno zavedni Slovenci s podeželja, razočarani nad njeno neodločno in jugoslovansko usmeritvijo, kot delavski privrženci Krekovega krščanskega socializma, nezadovoljni, ker so se tudi po Koroščevi zaslugi čez noč znašli v socialno in gospodarsko nazadnjaški srbski monarhiji.
Še bolj je Slovence vznejevoljila izguba Koroške, Trsta in Primorske, za katero so mnogi krivili pasivnost takratnih političnih elit; rezultat vseh teh dejavnikov je bil, da je SLS na prvih ustavodajnih volitvah v Kraljevini SHS leta 1920 izgubila ogromno glasov in se znašla na robu nepomembnosti.
Toda signal, ki so ga poslali volivci, je bil dovolj močan, da je prišlo v njenem vodstvu do streznitve in preobrata v politiki. Kmalu po polomu je stranka spet postavila v ospredje slovenske narodne in socialne interese, se začela v svojih kampanjah in glasilih dosledno zavzemati za slovenskega malega človeka, za kmete, obrtnike in delavce, celo bičati »kapitalistično buržoazijo, ki je prinesla gorje celokupnemu slovenskemu ljudstvu«.
Rezultati niso izostali; na volitvah leta 1923 se je SLS začela pobirati, do predvolilne kampanje leta 1925 pa je bilo njeno osnovno sporočilo že povsem jasno definirano – zahtevala je čim večjo kulturno, gospodarsko in upravno avtonomijo Slovencev v skupni državi, udrihala čez centralizem in jugoslovanski unitarizem ter se brez vseh zadržkov predstavljala kot edina resnična branilka interesov slovenskega naroda.
V primerjavi z liberalci dr. Alberta Kramerja in dr. Gregorja Žerjava – ti so na volitvah kandidirali na listi »Samostojne demokratske stranke«, ki so jo obvladovali Srbi pod vodstvom Svetozarja Pribićevića – je to tudi res bila in slovenski volivci so jo znali kot takšno nagraditi s svojimi glasovi.
Kampanja, med katero je dr. Korošec na predvolilne shode privabljal deset tisoče ljudi, pa seveda ni minila brez neljubih zapletov in provokacij nasprotne strani, še posebej ko je šlo za prevlado v Ljubljani; tako so 1. februarja 1925, le teden dni pred volitvami, orjunaški privrženci Žerjava in Kramerja nasilno preprečili Koroščevo zborovanje v veliki dvorani Hotela Union, ki se ga je želelo udeležiti tisoče Ljubljančanov, toda ta akcija se je liberalcem vrnila kot bumerang.
O njej je časnik Ilustrirani Slovenec zapisal takole: »Ta žerjavščina je zapečatila Žerjavovo usodo v Ljubljani, kajti prestolnica Slovenije ga je ta dan moralično justificirala, dr. Korošcu pa je priredila take triumfalne manifestacije, kakršnih od leta 1918 še ni doživel«.
In res je 8. februarja 1925 SLS s svojo narodno in avtonomistično politiko doživela popoln uspeh ter po dolgih letih zmagala celo v slovenski prestolnici, sicer trdnjavi liberalizma.
Časnik Slovenec je po tej zmagi navdušen zapisal: »Ponosna in slavna starodavna prestolnica Slovenije, bela Ljubljana, je izrekla včeraj svojo odločilno besedo: Ljubljana hoče prestolnica Slovenije tudi ostati … Mi hočemo bogato in močno Ljubljano! Bogata pa bo Ljubljana le, če bo slovenska!«
Tako je SLS znova prevzela primat v slovenski predvojni politiki in ga obdržala vse do okupacije leta 1941 oz. titoističnega prevrata leta 1945.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.