Avtor: Miran Černec, L. B.
V Zadobrovi pri Celju se je 9. julija 1887 rodil Anton Novačan, pisatelj, pravnik, diplomat in nasprotnik titoizma. Po študiju prava v Pragi in vojaščini med 1. svetovno vojno je v Kraljevini SHS kmalu zasedel vidne diplomatske položaje: bil je ataše v Pragi in Varšavi, odpravnik poslov v Kairu ter konzul v Celovcu in romunski Braili.
Po aprilski vojni mu je uspelo pred nacistično aretacijo pobegniti iz Beograda v Turčijo, od tam pa v Kairo, kjer je dočakal leto 1945. Razmere v domovini med okupacijo je Novačan podrobno spremljal, tako da je bil izredno skeptičen do titoistov in se po vojni ni želel vrniti v FLRJ.
Čeprav so ga z mnogimi obljubami vabili Oton Župančič, Josip Vidmar in drugi Brozovi apologeti, se je naselil v Trstu in tam občasno pisal za list Demokracija: kritično se je odzival na amatersko ravnanje novih oblastnikov pri obrambi slovenskih meja, kot literat pa je namenil marsikatero pikro tudi ljubljanskim artistom, ki so svoje umetniške ideale prodali rdečemu režimu.
Leta 1949 se je s soprogo izselil v Argentino, kjer si je v mestu Posadas omislil manjše posestvo in se do smrti leta 1951 preživljal kot kmetovalec. Med njegova najboljša literarna dela sodita drama Herman Celjski in religiozna pesnitev Peti evangelij.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
