Avtor: Miran Černec
6. 7. 1415 je bil med cerkvenim koncilom v nemški Konstanci na grmadi sežgan mojster Jan Hus, češki teolog, verski reformator in narodni buditelj. Husova strašna smrt, do katere je prišlo tako zaradi interesov Vatikana kot političnih ambicij Svetega rimskega cesarstva pod žezlom cesarja Sigismunda, je v njegovi domovini sprožila tok dogodkov, ki so pripeljali do kar petih zaporednih križarskih pohodov na Češko.
V 15 letih »husitskih vojn«, ki so sledile, so Čehi uspešno odbili napade zahodnih sil, obranili domovino in ustvarili temelje svoje narodne suverenosti vse do današnjih dni. Nauki mojstra Husa, ki je vsaj od leta 1402 v Pragi pod zaščito takratnega češkega kralja Vaclava IV. pridigal proti korupciji cerkve, prevajal verske spise iz latinščine v češčino in se zavzemal za oznanjevanje evangelija v narodnem jeziku, so med njegovimi rojaki hitro naleteli na odobravanje in pridobili številne privržence.
Na drugi strani pa si je mojster, ki je več kot 100 let pred Luthrom odkrito zahteval reformo Katoliške cerkve, nakopal vplivne sovražnike v Vatikanu in na dvoru cesarja Sigismunda. Tako kot slovenske dežele je bilo tudi češko kraljestvo v Husovem času že več stoletij del Svetega Rimskega cesarstva, v katerem so imeli vodilno vlogo Nemci, suverenost čeških kraljev pa je bila omejena.
Predvsem cesar Sigismund se je rad vtikal v češke notranje zadeve in spletkaril proti kralju Vaclavu IV., pri tem pa mu je prišla prav tudi domnevna »herezija«, ki jo je med Čehi širil Hus. Ko so slednjega leta 1414 na cesarjevo pobudo poklicali na koncil v Konstanci, kjer naj bi imel možnost svobodno zagovarjati svoje nauke, je mojster slutil, kaj ga v resnici čaka, in že pred potovanjem pripravil oporoko.
Na koncilskih zasliševanjih je sicer izkazal pripravljenost za odprto debato in zavračal obtožbe o »hereziji«, ni pa se bil pripravljen odpovedati svojim naukom, za katere je trdil, da izhajajo izključno iz samega evangelija. Kljub večkratnim pozivom, naj se jim odreče, je ostajal neomajen, v skladu s svojimi besedami, naj »veren kristjan išče resnico, posluša resnico, se uči resnice, ljubi resnico, govori resnico, ohranja resnico in brani resnico vse do smrti«.
6. julija 1415 so ga kot heretika sežgali na grmadi in njegov pepel odvrgli v Ren. Toda političnim in cerkvenim elitam tiste dobe se verjetno še sanjalo ni, kakšen odziv bo povzročila njegova mučeniška smrt. Ko je novica o sramotni odločitvi koncila prišla na Češko, je tam kmalu sledil narodni upor neslutenih razsežnosti. K
ralj Vaclav IV., ki je za časa Husovega življenja sicer znal prisluhniti njegovim naukom in sprejel nekaj ukrepov v prid češkim narodnim zahtevam, se vendarle ni upal hkrati upreti tako nemškemu cesarju kot Vatikanu, zato je dal najbolj goreče Husove privržence, t.i. husite, sprva potihoma izseliti iz Prage na podeželje in upal, da se bo ljudski bes zaradi mojstrove usmrtitve tam postopoma ohladil.
Toda v tem se je motil. Husitstvo se je na deželi le še okrepilo in začelo preraščati v pravo vsenarodno versko in politično gibanje, ki je imelo dovolj tako tujega vpletanja v češke zadeve kot koruptivnih praks takratne Cerkve. Najradikalnejši med husiti so začeli ustanavljati krščanske komune, zavračali monarhijo in cerkveno hierarhijo ter si prizadevali za družbeno prenovo v duhu svetopisemskega krščanstva. Drugi so imeli sicer zmernejše zahteve, oboji pa so se strinjali, da poti nazaj pod neomejeno oblast Sigismunda in Vatikana ni več.
30. julija 1419 so husiti v prvi praški defenestraciji pometali skozi okna praške mestne hiše 10 cesarskih uradnikov in dva tedna kasneje je nenadno umrl kralj Vaclav IV. Ker je prestol po njegovi smrti pripadel prav osovraženemu Sigismundu, je postalo jasno, da je vojna neizbežna. Čehom namreč ni prišlo niti na misel, da bi na prestol pripustili človeka, krivega za Husovo smrt, Sigismund pa je dal leta 1420 proti njim v navezi z Vatikanom organizirati pravi križarski pohod.
Kar je sledilo, se je zapisalo v češko in evropsko zgodovino. Husiti so s fanatičnim krščanskim duhom in inovativnimi orožji pod vodstvom ljudskih vojskovodij, kakršen je bil legendarni enooki general Jan Žižka, v letih 1420, 1421, 1422, 1427 in 1431 kar petkrat zapored porazili zahodnoevropske velesile, postali strah in trepet tamkajšnjih elit in uspešno uveljavili ključne zahteve husitskega gibanja. Bilo je prvič po dolgem času, da je neki vzhodnoevropski narod pred takratnimi centri moči tako odločno in učinkovito ubranil svojo suverenost, z njo pa ideale, ki so jih stoletja kasneje kot pravilne prepoznali tudi njegovi zahodni sosedje.
Čeprav mnoge od najradikalnejših husitskih idej niso mogle dokončno zaživeti in je husitstvo samo začelo usihati že v času protestantske reformacije, je postalo neločljiv del češke narodne identite. Dan, ko so v Konstanci sežgali Jana Husa, je danes češki državni praznik, uradno geslo Češke republike pa ostaja večna misel Husa in njegovih Božjih bojevnikov: »Pravda vítězí – Resnica zmaga.«
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
