Avtor: Miran Černec, L. B.
17. februarja 1902 se je v Gorici rodil Lojze Bratuž, slovenski zborovodja, skladatelj in žrtev fašizma. Njegovo življenjsko pot in tragično smrt je zaznamovala krivična priključitev Primorske Italiji po 1. svetovni vojni.
Kot zaveden in veren rodoljub si je za časa Mussolinijevega režima služil kruh s poučevanjem in vodenjem slovenskih pevskih zborov po Goriškem, zaradi česar je bil prvič zaprt že leta 1929, preganjanje pa je doživljal tudi kasneje, ko ga je takratni goriški nadškof (prav tako Slovenec Frančišek Borgia Sedej) nastavil za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem.
Ker so bili cerkveni pevski zbori v fašistični Italiji praktično edina dovoljena oblika javnega izražanja slovenske identitete, je bilo Bratuževo delo za narodno stvar izredno pomembno in pod vzdevkom »gospod Žiži« je postal priljubljen in cenjen povsod po Goriškem, v Brdih, Vipavski dolini in Posočju.
Njegova vloga pa ni ostala neopažena lokalnim fašističnim nasilnežem: dan po božiču leta 1936 so ga prijeli skupaj z nekaterimi njegovimi pevci, ga mučili ter prisilili v pitje strojnega olja in bencina.
Po tem napadu si Bratuž ni opomogel; v hudih bolečinah je trpel še skoraj dva meseca in umrl v goriški bolnišnici 16. 2. 1937, star komaj 34 let. Po vojni in revoluciji si je tudi njegovo žrtev želela prisvojiti komunistična partija (KP), kar pa je bilo brez podlage, saj je bil Bratuž zvest slovenski katoličan in s komunizmom ni imel nobene zveze.
Eden od njegovih najboljših prijateljev je bil duhovnik Filip Terčelj, kasneje sam žrtev partije, njegova vdova, pesnica Ljubka Šorli, in bratranec, znani goriški kavarnar Rudi Bratuž, pa sta bila člana povojne protikomunistične Slovenske demokratske zveze in zanjo leta 1948 tudi kandidirala na prvih demokratičnih občinskih volitvah v Gorici po 25 letih fašizma.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracije.
