Oda Valentina Vodnika – Ilirija oživljena – prvi veliki poziv k narodnemu prebujenju Slovencev

Avtor: Miran Černec; L. B.

Valentin Vodnik, slovenski duhovnik, pesnik, pedagog, časnikar in morda najvplivnejši predstavnik dobe razsvetljenstva na Slovenskem se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški. Čeprav se je pri svojem velikem delu na prelomu 18. v 19. stoletje lahko opiral na takrat že precej bogato literarno tradicijo v slovenščini, je Vodnik v marsičem oral ledino. Bil je denimo izdajatelj prvega slovenskega časnika ter avtor prve slovenske pesniške zbirke – še posebej odločilne učinke za narodni preporod pa je imelo njegovo delo v času francoskih Ilirskih provinc, s katerim je slovenščina v domačih šolah končno pridobila status poučevalnega jezika.

Valentin Vodnik se je rodil v Šiški na obrobju Ljubljane očetu Jožefu in materi Jeri. V družini je bilo 10 otrok, a je bila dovolj premožna, da je lahko kot prvorojenec leta 1769 vstopil v ljubljansko latinsko gimnazijo in tam opravil 6 letnikov.

Pri 17. se je odločil za vstop v frančiškanski red; razlog za ta korak ni znan, a mogoče je, da ga je k temu spodbudil pater Marko Pohlin, avguštinski redovnik in avtor, ki ga je poučeval v gimnaziji in imel nanj očitno precejšen vpliv.

Po študiju bogoslovja in posvetitvi v duhovnika je Vodnik v Ljubljani navezal stik tudi s stanovskim kolegom Janezom Damascenom Devom, ki ga je med letoma 1779 in 1781 povabil k ustvarjanju zbornika Pisanice; tam je nato objavil svoje prve znane pesmi – in čeprav tega tedaj še ni slutil, je prav ena od njih povsem spremenila njegovo življenjsko pot …

Ta pesem se je imenovala Zadovoljni Kranjec (izvirno: Sadovolni Krajnz). S svojim optimističnim, vedrim in praktičnim orisom življenja kranjskega kmeta 18. stoletja je pesem tako odstopala od drugih del tistega časa, da je pritegnila pozornost barona Žige Zoisa, bogatega mecena in podpornika razsvetljenskih idej.

Ker se je Vodnik pod objavo skromno podpisal le s črko V., Zois sicer dolgo ni vedel, kdo je njen avtor – toda usoda je hotela, da sta se moža 13 let kasneje le srečala in začela s sodelovanjem, ki je Slovencem prineslo neprecenljive sadove.

Do tega je prišlo, ko je bil Vodnik – ki po letu 1781 več kot desetletje ni objavil ničesar, ampak se je posvečal predvsem duhovniškemu delu in študiju jezikov –, leta 1793 poslan v župnijo Koprivnik v Bohinju; tam pa je imel svoje fužine in posestva tudi Zois in tako po naključju razkril identiteto skrivnostnega V.

Med obema se je začela odvijati živahna pisemska komunikacija, v kateri je Zois Vodnika znova spodbudil k literarnemu ustvarjanju ter mu celo pomagal najti duhovniško mesto v Ljubljani, da bi bil tam čim bliže baronovemu razsvetljenskemu krožku.

Tako se je v prestolnici Kranjske po letu 1796 – in še posebej potem, ko je sprejel službo profesorja na tamkajšnji gimnaziji – začelo Vodnikovo najbolj plodno obdobje.

Med dosežki slednjega velja še posebej omeniti prvi slovenski časnik Lublanske novice, ki ga je med letoma 1797 in 1800 urejal in pripravljal kar sam kakor tudi prvo domačo pesniško zbirko, Pesme za pokušino, ki je s Zoisovo podporo izšla leta 1806 – v slednji je našla mesto tudi znamenita Pesem na moje rojake oz. Dramilo, po katere verzih ga verjetno še danes pozna večina Slovencev: »Išče te sreča, um ti je dan; našel jo boš, ak’ nisi zaspan …«

Nadaljnji tok Vodnikovega življenja in dela pa so opredelile tedanje burne razmere v Evropi; vojvodine Kranjske v začetku 19. stoletja namreč niso zaobšle »napoleonske vojne« in leta 1809, po vojaškem vdoru Francozov, je bila dežela iztrgana Habsburžanom in je postala del »Ilirskih provinc«.

Čeprav Vodnik ni bil nikoli izrecno proti avstrijski oblasti – še nekaj mesecev pred francosko zasedbo je denimo izdal Pesmi za brambovce, kjer je Slovence pozival k obrambi habsburškega cesarstva – pa so s Francozi v Ljubljano prišle tudi nove priložnosti; in morda jih je takrat 51-letni gimnazijski profesor prepoznal bolje kot kdorkoli drug …

Vodnik se je v tem času hitro povzpel do visokih funkcij v prosveti (k temu naj bi bila pripomogla njegova domnevna včlanitev v francosko prostozidarsko ložo), vendar je svoj položaj izkoristil predvsem za to, da je za Slovence spisal in izdal prve prave šolske učbenike v materinščini, in leta 1811 pri Francozih s posebno spomenico celo dosegel, da so kot poučevalni jezik v gimnazijah na Kranjskem in Koroškem prvič v zgodovini uvedli slovenščino (in ne hrvaščine, kot so sprva nameravali).

Svoje navdušenje nad možnostmi, ki so jih ponujale nove razmere, je ubesedil v odi Ilirija oživljena, v kateri so mnogi prepoznali prvi veliki poziv k narodnemu prebujenju Slovencev – toda prav ta pesnitev mu je poleg sumljivih obtožb o prostozidarstvu in »frankofilstvu« nakopala obilo preglavic, ko je bila na Kranjskem leta 1813 znova vzpostavljena avstrijska oblast.

Čeprav je Vodnik v tem času sprva še ohranil službo in imel zagovornike celo na dunajskem dvoru, je leta 1814 menda sam cesar Franc I. ukazal, da se mora avtor Ilirije oživljene bodisi upokojiti, bodisi se izseliti iz slovenskih dežel; in ker pesnik slednjega nikakor ni hotel, se je po več protestih konec leta 1815 sprijaznil z odhodom s profesorskega položaja …

Umrl je v Ljubljani, 8. januarja 1819, star 60 let. V naslednjih desetletjih je njegova zapuščina navdihnila mnoge od Prešerna do Slomška in omogočila dokončni razcvet slovenščine kot knjižnega jezika.

Na spomeniku, ki so ga Vodniku 30. junija 1889 postavili hvaležni rojaki, pa je tako še danes v prestolnici samostojne Slovenije mogoče prebrati njegov preroški verz: »Ne hčere ne sina po meni ne bo … Dovolj je spomina; me pesmi pojó.«

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki