Avtor: Miran Černec
Prvega januarja 1933, na vrhuncu velesrbske diktature kralja Aleksandra in dobrega pol leta po »šenčurskih dogodkih«, je vodstvo takrat ilegalne Slovenske ljudske stranke (SLS) Antona Korošca sprejelo manifest, znan pod imenom »Slovenska deklaracija«.
Šlo je za morda najpomembnejši politični program Slovencev v 1. polovici 20. stoletja, ko je že postalo jasno, da Kraljevina Jugoslavija ni izpolnila pričakovanj in se je izkazala za hujšo ječo narodov kot nekdanja Avstro-Ogrska; v nevarnih časih so bile tako v deklaraciji znova ubesedene stoletne želje po ohranitvi in samostojnosti slovenskega naroda – voditelji, ki so se zbrali okoli nje, pa so bili za to pripravljeni plačati tudi visoko osebno ceno.
Do nastanka deklaracije so sicer privedli burni dogodki in dr. Korošec, nekoč podpornik in v letih 1928−1929 prvi ne-srbski premier Kraljevine SHS, je ob njih tudi sam zavzel do balkanske tvorbe radikalnejša stališča. Koroščeva SLS je sprva zagovarjala jugoslovansko usmeritev in začela šele sredi 20. let 20. stoletja poudarjati avtonomistične pozicije – a v primerjavi z liberalci, ki so bili povsem vdani Beogradu in vedno pripravljeni zanikati slovensko samobitnost v prid jugoslovanstva, je stranka sčasoma postala za zavedne Slovence edina izbira.
Posledično je na volitvah v Kraljevini SHS na Slovenskem prepričljivo zmagovala in zastopala večino prebivalstva – predvsem kmete, male obrtnike in delavce. Ta proces, ki bi po demokratični poti neizogibno pripeljal do slovenske avtonomije v okviru jugoslovanske države, pa je bil 6. 1. 1929 ustavljen z uvedbo diktature kralja Aleksandra; z njo so bile narodne stranke in organizacije v državi prepovedane, SLS je morala v ilegalo in žandarski režim iz Beograda je začel z zatiranjem vsakega izražanja slovenske identitete.
Medtem ko so ljubljanski liberalci pozdravili nove razmere, so bili člani SLS hitro deležni preganjanja; po številnih slovenskih krajih so bili čez noč odstavljeni demokratično izvoljeni župani, učitelji in državni uradniki so bili zaradi svoje podpore SLS odpuščani in šikanirani, trda medijska cenzura pa je poskrbela, da se o teh dogodkih v javnosti ni smelo niti pisati.
A vendar je nezadovoljstvo v deželi tlelo; že ob »volitvah« novembra 1931, na katerih je lahko kandidirala le režimska stranka JNS, so se v Ljubljani odvili bučni študentski protesti, le-tem pa so nekaj mesecev kasneje – ob praznovanju Koroščeve 60-letnice maja 1932 – sledili še znameniti »šenčurski dogodki«, med katerimi je na tisoče Slovencev zahtevalo konec diktature in vzpostavitev svobodne slovenske republike. Režim je odgovoril s silo; zborovanja so razgnali žandarji, domnevne organizatorje pa aretirali in poslali na sojenje v Beograd.
Samega dr. Korošca in drugih voditeljev SLS se oblast v razgretem ozračju sicer še ni upala dotakniti, vendar se je obroč že stiskal okoli njihovih sodelavcev in prijateljev; ti so preostanek leta 1932 bodisi preživeli v beograjskih ječah, bodisi so se pred dolgo roko režima umaknili v tujino. V teh razmerah je Korošcu postalo jasno, da se mora SLS javno opredeliti do nastale situacije in v negotovih časih začrtati pot naprej – ne le za stranko, temveč za ves slovenski narod, katerega veliko večino je zastopala.
Vsebino razglasa, ki je nato odšel v zgodovino kot »Slovenska deklaracija«, je Korošcu pomagalo oblikovati 14 sodelavcev, med njimi Franc Kremžar, dr. Marko Natlačen, dr. Anton Ogrizek in drugi. Zaradi medijske cenzure v Jugoslaviji je bil razglas, ki je predstavljal prvo pravo nadgradnjo programa »Zedinjene Slovenije«, 31. 12. 1932 objavljen v tržaškem časniku »Il Piccolo«, dan zatem pa so ga v Ljubljani soglasno sprejeli voditelji SLS; na prvem mestu med 5 točkami manifesta je bila zahteva, da se slovenski narod, takrat razdeljen med Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko, združi v eni državi.
Glavno odgovornost za dosego tega cilja je deklaracija dodelila Slovencem, živečim v Jugoslaviji; ti naj bi se karseda gospodarsko, politično in kulturno okrepili, se poenotili z lastnimi simboli in notranjo samoupravo, ter delovali kot »privlačna sila« za narodno telo na Koroškem, Primorskem in v Porabju. Preostali del razglasa je zahteval preureditev Jugoslavije v državo enakopravnih enot – ena od njih naj bi postala tudi Slovenija …
Beograd se je na deklaracijo takoj odzval s pregonom avtorjev; 27. 1. 1933 so bili dr. Korošec, dr. Natlačen, dr. Ogrizek in dr. Kulovec aretirani in izgnani v konfinacijo v Bosno, kolikor je v državnem aparatu še ostalo podpornikov SLS, pa so bili premeščeni v druge odmaknjene kraje Jugoslavije.
Tako je bilo vodstvo največje slovenske politične stranke odstranjeno iz dogajanja v domovini in nastavljenci Aleksandrove diktature v Dravski banovini so dobili pri vladanju proste roke za skoraj 2 leti. Toda po atentatu na kralja 9. 10. 1934 se je režim začel krhati; že 12 dni kasneje so Korošec, Natlačen, Kulovec in Ogrizek zapustili konfinacijo in znova poprijeli za delo.
Reorganizirana SLS se je vrnila v narodno in državno politiko in naslednjih 6 let uspešno zasledovala cilje »Slovenske deklaracije«, tako da je bila ustanovitev avtonomne Banovine Slovenije na predvečer okupacije le še vprašanje časa – a preprečili so jo usodni dogodki aprila 1941, po katerih so bili voditelji SLS v naslednjih letih bodisi ubiti v vojni vihri, bodisi pomorjeni ali izgnani med komunistično revolucijo. Sanje dr. Korošca in sotrudnikov je tako uresničila šele osamosvojitev Slovenije junija 1991.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
