Avtor: dr. Tomaž Kladnik
O vsej vojaško-politični zapletenosti takratne situacije pričajo naslednji dogodki. V torek, 2. julija, je polkovnik Janez Slapar po pooblastilu državnega vodstva poslal v Beograd predlog Republike Slovenije za definiranje pogojev za ustavitev ognja od 2. julija 1991 od 15. ure dalje.
V predlogu je zapisal: »1/ Od tega datuma in ure je v veljavi ustavitev ognja za obe strani.
2/ Obrambne sile Republike Slovenije se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, oddaljile svoje enote od blokiranih enot JA, dovolile enotam JA, da oskrbijo ranjene in poberejo mrtve vojake, kar so lahko tudi doslej vseskozi počele, in ko bodo enote v mirnodobnih kasarnah, bo zagotovljena tudi njihova oskrba.
3/ Enote JA se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, umaknile enote 32. in 10. korpusa ter druge enote, prepeljane od drugod, v matične kasarne, blokirane oklepne in posebne enote 14. in 31. korpusa organizirano, tanke in oklepna vozila pa na vlačilcih umaknile v matične enote in da ne bodo na ozemlje Republike Slovenije dovažale nikakršnih novih enot ali izvajale kakršnihkoli bojnih akcij.«
Hkrati je bil izdan ukaz enotam TO o končanju vseh napadalnih aktivnosti. Republika Slovenija pa je ob 21. uri enostransko razglasila prekinitev ognja.
V pričakovanju novih prodorov JLA
Že dan za tem pa je v oceni situacije, ki jo je RŠTO poslal PŠTO, zapisano, da se pričakuje, da bo agresor z območja Republike Hrvaške ob podpori letalstva poskušal prodreti na smereh: Čakovec – Ljutomer – G. Radgona; Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor; Zagreb–Bregana–Brežice–Novo mesto; Karlovac–Metlika–Novo mesto; Delnice–Kočevje–Ribnica in Reka–Ilirska Bistrica–zahodna meja. Prav tako naj bi aktivnosti okrepile enote JLA, ki so ostale na območju Slovenije, predvsem oklepno mehanizirane enote.
V zvezi s tako nastalo situacijo so morali PŠTO zagotoviti realizacijo naslednjih nalog: oblikovati skupine za protioklepni boj, izvajati njihovo urjenje ter jim zagotoviti primerno vozilo za premik v rajone uporabe; pripraviti oviranje na posameznih smereh, pri čemer je bilo treba ovire okrepiti z minsko-eksplozivnimi sredstvi; mobilizirati vso sestavo TO; maksimalno angažirati sredstva za protiletalski boj; utrditi položaje za obrambo in nameniti posebno pozornost maskiranju.
Prav tako je bilo treba minirati in ustrezno označiti mejne prehode na glavnih komunikacijah, ki vodijo iz Hrvaške v Slovenijo, in v skrajni sili zrušiti mostove na meji, za kar so se morali ustrezno pripraviti.
V povelju za nadaljnje delovanje Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki ga je RŠTO ob odobritvi predsednika Predsedstva RS Milana Kučana izdal dva dni za tem, je v oceni agresorja zapisano, da je po srditih spopadih med enotami TO in enotami JLA, v katerih je agresor kljub izraziti premoči v bojni tehniki doživel neuspeh in ni dosegel nobenega zadanega cilja, prišlo do prekinitve ognja in začetka pogajanj med delegacijo države Slovenije in delegacijo vlade Jugoslavije.
Neustavno delovanje poveljstva JLA
Ob tem je Štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ brez pooblastila Predsedstva SFRJ ocenil razmere in napovedal nadaljnje bojne aktivnosti JLA, pri čemer je prišlo do večjih premikov oklepno-mehaniziranih enot z območja Srbije na območje Hrvaške in BiH.
Zato je bila naloga TO, da v sodelovanju z organi za notranje zadeve, narodno zaščito in s prebivalstvom zagotovi nemoteno delovanje državnih institucij, prepreči poskuse vdora sil JLA z območja Republike Hrvaške v Slovenijo in uniči vse stacionarne sile na območju Slovenije. V ta namen so posamezne enote TO dobile konkretne naloge za delovanje proti nasprotniku.
Lokacije pomembnejših dogodkov oziroma spopadov: Krakovski gozd, Prilipe, Fernetiči, Presika, Ortnek, Ribnica, Borovnica, Zgornja Ložnica.
|
BOJNI SPOPAD FERNETIČI Šestindvajsetega junija 1991 nekaj po 13. uri so se začeli premiki tankovskih in motoriziranih enot JLA, ki so pripadale 13. motorizirani brigadi iz Ilirske Bistrice. Enote so se razdelile v dve koloni. Ena se je usmerila proti Ribnici in od tam prek Vremske doline proti Divači ter mejnima prehodoma Fernetiči in Lipica. Poskusi, da bi preprečili pot tankom, so se izjalovili, tako da je kolona na Fernetiče prispela okoli 19. ure. Takoj po prihodu na mejni prehod Fernetiči so pripadniki JLA zavzeli bojne položaje in tankovske topove obrnili proti Sežani. 28. junija so pripadniki Območnega štaba TO Sežana in sežanske milice načrtovali usklajen napad na mejni prehod Fernetiči. Poveljstvo štaba je za to nalogo pripravilo dva voda svojih mož in enoto milice. Napad naj bi se začel med 17. in 18. uro, a je milica posredovala obvestilo slovenskega vrha o dogovorjenem premirju in napad so preklicali. 28. junija so napad na Fernetiče sicer odpovedali, a načrti za to akcijo nikakor niso bili pozabljeni. Ob dveh ponoči je v. d. načelnika RŠ TO Janez Slapar poveljstvu 45. Območnemu štabu TO Sežana posredoval ukaz, da je treba ta dan doseči umik pripadnikov JLA in zveznih miličnikov s Fernetičev. Če tega ne bi mogli doseči s pogajanji, bi jih bilo treba k vdaji prisiliti z orožjem. Dve uri pozneje se je sešel občinski koordinacijski odbor in določil predsednika občine Vodopivca in predsednika izvršnega sveta občine Bandlja, da vzpostavita stik s polkovnikom JLA Obradovićem in ga prepričata v vdajo. Ta ni hotel nič slišati o tem, tako da je enota TO ob petih zjutraj dobila zeleno luč za napad. Ob sedmih je bil na postaji milice v Sežani sestanek, na katerem je poveljujoči major Božac razdelil naloge. Enote so morale do 10. ure priti na izhodiščne položaje za napad. Ob 10.30 je bil enotam TO v napadu ukazan premik z izhodiščnih položajev na bojne v višini bencinskega servisa, kjer je bila razporejena obrambna črta pehote JLA. Tedaj se je prvič po telefonu oglasil polkovnik Obradović iz sežanske vojašnice. Zahteval je prekinitev napada in umik enot TO. V nasprotnem primeru bi Sežano napadla vojaška letala. Major Božac mu je odgovoril, da bo akcija prekinjena le v primeru vdaje enot JLA na Fernetičih. Kot odgovor so sledili streli iz tankovskih mitraljezov. Ob 11.30 so enote TO zasedle bojne položaje. Hkrati je predsednik občine Vodopivec prejel novo zahtevo polkovnika Obradovića. Če ta ne bi bila izpolnjena, je oblastem predlagal, naj po 16. uri obvestijo civilno prebivalstvo, naj se umakne v zaklone zaradi drugih aktivnostih. Boji so se kljub izrečenim grožnjam nadaljevali. Teritorialci so pripadnike JLA pozivali k vdaji in vsake toliko časa je kakšen posameznik prebežal na slovensko stran. Ob 11.45 so prestregli zahtevo polkovnika Obradovića za letalsko posredovanje nad Sežano. 15 minut pozneje so letala poletela z letališča v Zagrebu, iz tankov na Fernetičih pa so začeli streljati po hribu Medvejek in Kompk Sedmak poslal nazaj po puškomitraljez in osebno orožje. Ob 12.55 je bil spet vzpostavljen stik s polkovnikom Obradovićem. Ta je še naprej grozil, zahteval umik enot TO za 600 metrov in ustavitev streljanja iz zaseženega oklepnega vozila, katerega vrnitev je zahteval do 17. ure. Medtem so iz tankov streljali z zažigalnimi bombami, zato je v prostoru med bojnima črtama izbruhnil požar. Dokončni pogovori so se začeli ob 20. uri. Polkovnik Obradović se je strinjal z umikom pripadnikov JLA, prosil je le za enodnevni odlog, saj naj bi v tem času prispeli vlačilci, ki bi odpeljali tanke z mejnega prehoda. Po posvetovanju z RŠTO so mu to odobrili. Inšpektor milice Ravbar je zahteval tudi vdajo zveznih miličnikov. Ti so v dneh spopadov izropali brezcarinsko prodajalno. Miličniki se niso strinjali in so ponoči streljali na vojake v tankih. Pripadniki JLA so mislili, da nanje streljajo teritorialci, zato so odprli ogenj na njihove položaje. Teritorialci so odgovorili na strele, a kmalu se je končalo, na srečo brez žrtev. Zvezni miličniki so nato pobegnili v Italijo, na mejnem prehodu pa je zaplapolala slovenska zastava. Pripadniki TO so odgovorili na napad. Najprej je eden od njih izstrelil tromblonsko mino med tanke, nato je pomočnik komandirja postaje milice Slavec izstrelil tromblonsko mino na sredino mitralješkega gnezda pripadnikov JLA, vendar ni eksplodirala. Vojaki so se dvignili in prebežali na slovensko stran, a jih je stotnik Sedmak poslal nazaj po puškomitraljez in osebno orožje.  Ob 12.55 je bil spet vzpostavljen stik s polkovnikom Obradovićem. Ta je še naprej grozil, zahteval umik enot TO za 600 metrov in ustavitev streljanja iz zaseženega oklepnega vozila, katerega vrnitev je zahteval do 17. ure. Medtem so iz tankov streljali z zažigalnimi bombami, zato je v prostoru med bojnima črtama izbruhnil požar. Dokončni pogovori so se začeli ob 20. uri. Polkovnik Obradović se je strinjal z umikom pripadnikov JLA, prosil je le za enodnevni odlog, saj naj bi v tem času prispeli vlačilci, ki bi odpeljali tanke z mejnega prehoda. Po posvetovanju z RŠTO so mu to odobrili. Inšpektor milice Ravbar je zahteval tudi vdajo zveznih miličnikov. Ti so v dneh spopadov izropali brezcarinsko prodajalno. Miličniki se niso strinjali in so ponoči streljali na vojake v tankih. Pripadniki JLA so mislili, da nanje streljajo teritorialci, zato so odprli ogenj na njihove položaje. Teritorialci so odgovorili na strele, a kmalu se je končalo, na srečo brez žrtev. Zvezni miličniki so nato pobegnili v Italijo, na mejnem prehodu pa je zaplapolala slovenska zastava. |
Članek je bil objavljen lani v posebni številki revije Demokracija – DEMOKRACIJA MAGAZIN – 30 let samostojne Slovenije.
