Avtor: Miran Černec, L. B.
V Lokvah pri Čepovanu se je 10. avgusta 1880 rodil Leon Rupnik, slovenski general, župan Ljubljane in vodja Slovenskega domobranstva v času okupacije. Najvišje rangiranega Slovenca v vojski Kraljevine Jugoslavije je rdeči režim po letu 1945 desetletja prikazoval v skrajno popačeni luči. Toda ob danes znanih podatkih je možno njegovo življenje in delovanje osvetliti še z druge plati.
Leon Rupnik se je rodil očetu Francu in materi Ani v avstro-ogrski kronovini Goriško-Gradiški. Po ljudski šoli v Idriji je obiskoval benediktinsko gimnazijo v Št. Pavlu na Koroškem, nadaljeval v Ljubljani ter se pri 15-ih vpisal na kadetnico v Trstu. Od leta 1905 se je izobraževal še na dunajski generalštabni šoli, nato pa je kot stotnik vojske Avstro-Ogrske služil v Hercegovini. Sledil je ognjeni krst 1. svetovne vojne, med katero je od soške fronte do Galicije s tisoči drugih Slovencev 4 leta branil habsburško cesarstvo ter bil deležen visokih odlikovanj za hrabrost.
Toda donavska monarhija je leta 1918 vendarle klonila in Rupnik, ki je njen konec dočakal kot 38-letni načelnik štaba v Boki Kotorski, je lahko le še spremljal, kako je zmagovita antanta iz slovenskih dežel iztrgala Primorsko in Koroško, preostanek pa vključila v Kraljevino SHS. Tudi njegov rodni kraj je čez noč padel pod Italijo in možno je, da je že takrat začel gojiti nezaupanje do zahodnih velesil, ki so razbile Avstro-Ogrsko. Vseeno pa se je dobro znašel v novih razmerah in po vstopu v vojsko Kraljevine SHS se je tam hitro povzpel – od majorja je napredoval do polkovnika in nato vse do divizijskega generala.
V tem času se je izoblikoval v izrazitega protikomunista, pri čemer med častniki predvojne Evrope ni bil izjema. O zločinstvih boljševizma se je v letih 1917–1918 poučil že na vzhodni fronti, uvid v razmere v Sovjetski zvezi pa mu je omogočila tudi druga žena Olga, pravoslavna Rusinja, ki je v Jugoslavijo pribežala po »oktobrski revoluciji«. Njegov boj proti rdeči zaroti se je začel že vsaj leta 1937, ko je v Kragujevcu razkrinkal komunistične načrte za sabotažo v tamkajšnji orožarni, in prav po tem uspehu je bil leto kasneje imenovan za komandanta izgradnje mreže obrambnih utrdb na meji z Italijo in Nemčijo (t. i. »Rupnikove linije«).
Vendar je kraljevina – ne po Rupnikovi krivdi – priprave na spopad s sosedama začela prepozno in v aprilski vojni leta 1941 doživela polom. Ko je bila Jugoslavija tako razkosana med okupatorje, je Rupnik sprva delil usodo drugih slovenskih častnikov. Nekaj časa je bil v priporu, po izpustitvi in prisilni upokojitvi pa se je naselil v Ljubljani. Veliko vprašanje je, ali bi se bil pri svojih 61 letih tedaj še voljan javno udejstvovati – toda v to so ga prisilili dogodki v »Ljubljanski pokrajini« jeseni 1941. Ob številnih zločinih, ki jih je komunistična OF takrat zagrešila na podeželju in v Ljubljani, je namreč 25. 9. 1941 Rupnik tudi sam postal tarča neuspelega atentata VOS – in morda ga je prav slednji spodbudil, da v dogajanje poseže osebno.
Po večmesečni internaciji v Gonarsu je v politiko vstopil junija 1942, ko je bil ob odstopu dr. Jura Adlešiča izbran za župana okupirane Ljubljane. V tej vlogi je bil odgovoren tudi za stike z Nemci, ki so mesto zasedli septembra 1943. Ob pogoju, da ne bodo zatirali slovenskega jezika ter da tamkajšnjih Slovencev ne bodo novačili v Wehrmacht, je od njih na predlog škofa Rožmana sprejel položaj t. i. prezidenta »Ljubljanske pokrajine« in generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva – vsaj od takrat naprej pa se je v očeh javnosti prelevil v osrednji lik domače protirevolucije in »kolaborantstva«.
Rupnik se je očitkov na račun sodelovanja z okupatorji sicer dobro zavedal, a je svojo vlogo dojemal kot nujno zlo, ki naj bi Slovencem omogočilo preživetje v usodnih časih. Hkrati pa je kot nekdanji avstro-ogrski častnik na Nemce gledal s spoštovanjem in bil – za razliko od večine drugih slovenskih protirevolucionarjev – prepričan v njihovo končno zmago. Iz njegovih tedanjih govorov tudi izhaja, da je delil nekatere vidike narodno-socialistične ideologije. Zahodnjaški liberalizem in sovjetski boljševizem je denimo enačil kot dve plati istega kovanca, svaril je o »judovski zaroti« proti belemu krščanskemu človeku ter takratni nemški družbeni red predstavljal kot tretjo pot med kapitalizmom in komunizmom ter vzor bodoče povojne ureditve na Slovenskem.
S tem si nikakor ni pridobil prijateljev v prozahodni struji protirevolucije, je pa po zaslugi učinkovite propagande svojega štaba našel veliko sledilcev med mladimi, ki so leta 1944 množično vstopali v Domobranstvo. Vse do konca vojne je Rupnik ostajal tisti ključni člen, ki je slovensko protikomunistično vojsko dejansko držal skupaj, ne glede na politične razprtije znotraj nje – z njo pa je nato prostovoljno delil tudi povojno tragično usodo. Po umiku na Koroško maja 1945 in po angleški izročitvi domobrancev v Jugoslavijo je imel sam namreč možnost, da bi preko Italije ušel v Argentino, kar je uspelo mnogim drugim vidnim sodelavcem sil osi.
Toda ko je izvedel, kako so končali njegovi mladi borci, tudi zase ni več iskal rešitve. Tako je pri 66 letih pristal na montiranem procesu v Ljubljani, na katerem je po dolgih zasliševanjih v komunističnih zaporih deloval izmučen in vdan v usodo. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila izvršena 4. 9. 1946, tik pred smrtjo pa je še zadnjič zaklical: »Naj živi slovenski narod!« … Kot je znano, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije januarja 2020 sodbo proti generalu Leonu Rupniku razveljavilo v celoti.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
