Avtor: HVM/pripravil Ivan Sivec
Saga o Karantaniji pisatelja Ivana Sivca je sestavljena iz treh delov (Kralj Samo, Cesar Arnulf in Kneginja Ema). Ivan Sivec se je rodil leta 1949 v Mostah pri Komendi, živi pa v Mengšu. Velja za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. V nadaljevanju bomo predstavili Sivčevo trilogijo o Karantaniji, ki je pri istoimenski založbi v Ljubljani izšla leta 2010. Urednica trilogije je bila Tadeja Arsov Zupan. Tisti, ki so prebrali to knjižno trilogijo pravijo, da bi si zaslužila filmske upodobitve.
KRALJ SAMO – I. del Sage o Karantaniji (roman o junaštvu in ljubezni)
Je epska pripoved o znamenitem kralju Samu, mlademu junaku Vitomirju in nemirnem svetu, ki sta ga sooblikovala v sedmem stoletju. Pisatelj nam z osupljivo širokim zamahom živo naslika življenje poganov, ki so prežeti s poetičnim razumevanjem narave, ljubezni in solidarnosti. Njihove vrednote bi lahko pomenile osnovno za pristno demokratično družbo. A ko pride čas spopadov, smo priča strateškim taktikam, ki omogočajo tako preživetje kot desetletja miru.
Prof. dr. Helga Glušič Krisper
ZGODOVINSKA DEJSTVA – KRALJ SAMO
Leta 559 so dali Bizantinci sezidati tako imenovano dolgo obzidje za obrambo pred bojevitimi Obri in Slovani.
Leta 595 so Karantanci prvič omenjeni tudi v zgodovinskih virih kot samostojna skupnost. Od tistega časa naprej se večkrat omenjajo. Tedaj je Karantanijo s svojo vojsko napadel bavarski vojvoda Tasilo I.
Leta 596 so Bavarci znova napadli Karantance, a ti so s pomočjo sosedov Obrov, s katerimi so bili sicer v nenehnem sporu, naskok odbili.
Leta 602 so Karantanijo napadli Langobardi. Obri in Karantanci so napad uspešno odbili.
Leta 611 so Karantanci pri današnjem mestu Innichen premagali bavarskega vojvodo ter opustošili bavarske meje.
Leta 612 je prišel v Karantanijo sv. Kolumban, ki pa je kmalu ugotovil, da razmere še niso zrele za pokristjanjevanje.
Leta 620 je ušel praded langobarskega zgodovinarja Pavla Diakona iz obrskega suženjstva, zatočišče našel pri Karantancih, nato se vrnil v Italijo. V svoji zgodovini je večkrat omenil Karantance oziroma večinsko, spoštovanja vredno slovensko govoreče ljudstvo.
Leta 623 so se Karantanci skupaj z Moravani, Čehi in lužiškimi Sorbi (kot so jih tedaj imenovali) skupaj uprli Obrom, jih premagali in na čelo postavili kralja Sama. Kralj Samo je nato vladal celih petintrideset let.
Leta 623–626 Langobardi večkrat napadli Karantanijo, Karantanci pa so se vedno uspešno ubranili, pri tem so jim pomagala tudi druga slovanska plemena velikega Samovega kraljestva.
Leta 629 so Bavarci prosili frankovskega kralja Dagoberta, da bi jih zaščitil pred Karantanci in drugimi bojevitimi narodi z vzhoda.
Leta 630 je skušal frankovski kralj Dagobert skleniti s kraljem Samom trgovinsko zvezo. V Samovo državo je poslal trgovsko delegacijo, ki pa je bila verjetno sestavljena iz samih ovaduhov. O tem podrobneje poroča frankovski zgodovinar Fredegar.
Leta 631 je pribežalo v Karantanijo pred Obri devetsto Bolgarov. V njej so prezimili, nato pa so se podali naprej v deželo Frankov. Frankovski kralj Dagobert je naročil Bavarcem, da jih v spanju pokoljejo. Sedemdeset preživelih je znova gostoljubno sprejela Karantanija.
Leta 631 je frankovski kralj Dagobert napadel Samovo kraljestvo. Dagobert je po tridnevnem boju bitko na svojem ozemlju, globoko v frankovski deželi, izgubil in neslavno vpričo vse vojske pobegnil proti svojemu gradu.
Leta 658 je kralj Samo umrl, Samovo kraljestvo je razpadlo, Karantanija pa je še naprej ohranila svojo samostojnost in prvobitnost.
CESAR ARNULF – II. del Sage o Karantaniji (roman o zmagah in ponosu)
Pripoved o cesarju Arnulfu je najprej negotovo pričakovanje pred novim tematskim gradivom in presenečenje nad zahtevnostjo pisateljskega ustvarjalnega postopka. Obsežno zgodovinsko gradivo, ki zajema široko geografsko področje dogajanja, ponuja močno preizkušnjo pripovednega teka, samega jezika in sloga, predstavitev oseb in značilnosti časa, zgodovinskih dogodkov in opisov geografskega okolja. Prava epska avantura! Zgodba predstavlja nemirno in nadvse živahno dogajanje na vsaj treh vsebinskih ravneh: to je čas osvajalskega in roparskega premikanja plemen oziroma narodov, dramatičnega spreminjanja človekove zavesti ob širjenju krščanstva in viharno politično dogajanje z odločnim bojem za oblast in posest.
Prof. dr. Helga Glušič Krisper
ZGODOVINSKA DEJSTVA – CESAR ARNULF
Leta 747 se je rodil frankovski kralj Karel Veliki, sin Pipina Malega, začetnika
velike dinastije Karolingov. Bil je vladar in vojskovodja, pod katerim je frankovsko kraljestvo oziroma Sveto rimsko cesarstvo doseglo največji obseg, imenovano tudi Nebeško kraljestvo (Imperium Cristianum).
Leta 800 je bil Karel Veliki okronan za cesarja. Vladal je od leta 763-814, do svoje smrti.
Leta 850 se je karantanski materi Ljudvini in germanskemu očetu Karlmanu, pravnuku Karla Velikega, rodil nezakonski sin Arnulf, pozneje imenovan Arnulf Koroški.
Leta 861 se je Arnulfov oče poročil s hčerko bavarskega grofa Ernesta, Arnulfa je Karlman skupaj z njegovo materjo Ljudvino vzel k sebi na grad.
Leta 876 je bil Arnulf izvoljen za vojvodo Karantanije.
Leta 880 je umrl Arnulfov oče Karlman.
Leta 882 so Normani pustošili v okolici Tribura, v nasprotju z neodločnim stricem Karlom III. Debelim se je v vojaškem pogledu izredno izkazal Arnulf Koroški.
Leta 887 je bil Arnulfv Triburu okronan za kralja Bavarcev in Karantancev.
Leta 888 je bila znamenita sinoda v Mainzu, Arnulf je podaril Cerkvi veliko fevdov in jo pridobil na svojo stran.
Leta 890 je želel papež Formoza okronati Arnulfa za cesarja, a si je krono prilastil vojvoda Vido iz Spoleta, papeža pa so zaprli v Angelski grad.
Leta 891 je Arnulf odločilno porazil Normane oz. Vikinge.
Leta 893 je izbruhnila uničujoča vojna med Arnulfovo vojsko in Sventopolkovo oziroma Moravsko.
Leta 893 se je Arnulfu rodil zakoniti sin Ludvik, prej imel nezakonska sinova Cventibalda in Rotolda ter hčerki Hedviko in Berto.
Leta 896 ga je papež Formoza (22. februarja) okronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva.
Leta 896 se je odvijal ‘mrtvaški koncil’: papež Štefan VI. je dal izkopati posmrtne ostanke papeža Formoze in mu sodil.
Leta 899 je Arnulf umrl (8. decembra), kraljestvo je zapustil svojemu (tedaj šestletnemu) sinu Ludviku IV. Otroku.
KNJEGINJA EMA – III. del Sage o Karantaniji (roman o odpuščanju in dobroti)
Roman prikazuje razgibano mladostno življenje hčerke Eme iz rodbine Breško-Selških grofov, imenovane tudi Eme Krške oziroma Eme Pilštajnske, rojene v osrčju Velike Karantanije, močno povezane tudi z gradom Pilštajn ob Sotli, pa tudi njeno odraščanje pri bavarski grofici Kunigundi, poroka z Viljemom II. iz Brež, srečno življenje enega najbogatejših parov XI. stoletja, nesrečno smrt njunih sinov ter navidezni zahrbtni umor Eminega moža. Pripoved sledi dvema tokovoma: na eni strani prikazuje osebno srečo, pa tudi ljubezenski trikotnik, kmalu zatem pa nedojemljivo osebno tragedijo, po drugi pa navadnemu smrtniku komaj razumljivo predanost lastnemu narodu in splošni dobrobiti naše nekdanje skupnosti. Roman je napisan kot izpoved življenjske zgodbe izredno nadarjene in tenkočutne grofovske hčerke svojemu skrivnostnemu spovedniku, ki je prvi zaslutil, da gre pravzaprav za sveto ženo.
Prof. dr. Helga Glušič Krisper
ZGODOVINSKA DEJSTVA – KNEGINJA EMA
Leta 990 se je rodil Viljem Savinjski, poznejši Emin mož.
Leta 995 je podaril cesar Arnulf Svetopolku, Eminemu dedu, fevde na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem.
Leta 997 se je rodila Ema. Ali v bližini tega leta.
Leta 998 (31. avgusta) je podaril cesar Arnulf Valkunu, Viljemevemu dedu, posestva na Koroškem, zlasti v Krški in Metniški dolini.
Leta 1000 (oziroma v bližini tega leta) nastanejo Brižinski spomeniki, zapis vere in očenaša v stari slovenščine oziroma stari slovanščini.
Leta 1007 cesar Henrik II. ustanovi škofijo Bamberg s posestvi na Koroškem
Leta 1009 so vzgajali Emo na cesarskem dvoru v Reznem (Regensburgu).
Leta 1012 je postal Adalbero prvi karantanski vojvoda nemškega porekla.
Leta 1016 je Ema zaživela kot žena z bogatim mejnim grofom Viljemom Savinjskim in tako sta postala najbogatejša plemenitaša tistega časa.
Leta 1016 je podaril cesar Henrik II. Viljemu posestva na Spodnjem Štajerskem, kranjskem in področje Admonta, Breže dobijo pravico do sejmov, pobiranje mitnine in kovanja denarjev.
Leta 1024 umre cesar Henrik II., njegovo mesto prevzame Adalberov svak
Konrad II., cesarica Konigunda umre leta 1033.
Leta 1033 so rudarji ubili oba Emina sinova Viljema in Hartvika.
Leta 1036 (20 marca) je bil njej mož Viljem ubit.
Leta 1036 je izgubil vojvoda Adalbero cesarjevo naklonjenost, izgubil je vse privilegije, moral je zbežati na svoj nemški grad.
Leta 1036 je začela Ema graditi cerkve po vseh svojih treh deželah po zgledu babice Ime.
Leta 1039 seje končala življenjska pot vojvode Adalbera
Leta 1041 začela graditi v Krki cerkev matere Božje in benediktinski samostan.
Leta 1043 je Ema stopila v samostan kot navadna nuna.
Leta 1045 (29.junija) je kot redovnica v samostanu umrla.
Leta 1072 (6. maja) je bila ustanovljena krška škofija.
Leta 1074 je začel iz Eminih sredstev delovati samostan sv. Blaža v Admontu.
Leta 1287 (21. novembra) so opravili slovesen prenos njenih kosti oz. ostankov v cerkev, kar naj bi za tiste čase pomenilo potrditev svetniškega čaščenja oziroma je bila razglašena za blaženo.
Leta 1745 (ob sedemsto letnici Emine smrti) je na tako imenovani kranjski petek samo s Kranjske poromalo v Krko k bl. Emi več kot tisoč romarjev.
Leta 1931 so znova v Rimu začeli kanonizacijski postopek.
Leta 1938 (5. januarja) je bila Ema končno tudi uradno s strani Vatikana proglašena za svetnico.
Leta 1988 je Krko in grob sv. Eme obiskal papež Janez Pavel II., ob tem je bilo veliko romanje treh dežel.
Vse tri knjige so dostopne v slovenskih knjižnicah in v elektronski obliki.
Več o pisatelju Ivanu Sivcu si lahko preberete tukaj.
