Avtor: Miran Černec
V Bodrežu na Goriškem se je 12. februarja 1774 rodil Valentin Stanič, slovenski duhovnik, narodni buditelj, pesnik, človekoljub in eden od začetnikov alpinizma v Sloveniji in Evropi.
Stanič je bil ne le ključna osebnost zgodnjega narodnega preporoda na Primorskem v začetku 19. stoletja in mož, čigar projekti so bili pogosto pred njegovim časom – v zgodovino se je zapisal celo kot prvi pristopnik na slovito bavarsko goro Watzmann in udeleženec pionirskih ekspedicij na najvišje vrhove Vzhodnih Alp, zaradi česar je njegovo ime še danes znano tudi zunaj slovenskih meja.
Stanič se je rodil v premožni kmečki družini v Bodrežu pri Kanalu ob Soči; oče Andrej in mati Marija sta imela 6 otrok, Valentinu in njegovemu bratu Tomažu pa sta že v otroških letih omogočila zasebnega domačega učitelja.
Ob pomoči kanalskega kaplana je nato nadarjeni in vedoželjni Valentin pri 16 letih prvič odšel v svet; sprva se je šolal v Trbižu v Kanalski dolini, nato v Celovcu in končno končal gimnazijo v starodavnem Salzburgu ob severnem vznožju Vzhodnih Alp.
Prav na tamkajšnji benediktinski univerzi se je leta 1798 vpisal na študij filozofije in bogoslovja ter ga končal leta 1802; toda v 4 letih študija v enem najlepših mest Evrope je Stanič našel čas tudi za številne pohode v naravo, ki ga je vedno navduševala.
V dobi, ko so ideje razsvetljenstva začele evropske izobražence gnati v najrazličnejše raziskovalne projekte, se je takrat 26-letni Stanič na povabilo svojega profesorja Ulricha Schiegga julija 1800 denimo udeležil prve uspešne odprave na Veliki Klek (Großglockner), s 3.798 m nadmorske višine najvišji vrh Koroške, Solnograške in vse današnje Avstrije.
Zgodovinska odprava pod vodstvom krškega knezoškofa Salma je štela 62 mož in je bila v svojem času precej nevaren podvig, a ob dobri organizaciji in pomoči lokalnih koroških kmetov so štirje njeni člani res dosegli vrh 28. 7. 1800, kar velja za dan prvega vzpona na izjemno goro. Stanič in Schiegg sicer nista bila v tej četverici, saj sta bila v dolini zadolžena za izvajanje meritev temperature in zračnega tlaka, toda že naslednjega dne, 29. 7., se je na vrh Velikega Kleka povzpel tudi prvi znani Slovenec.
Stanič se je očitno tako navdušil nad alpinizmom, da je le nekaj tednov kasneje, avgusta 1800, kot prvi človek povsem sam in brez pomoči vodnikov splezal na vrh bavarskega Watzmanna (2.713 m) – tretje najvišje nemške gore in najvišje, ki v celoti leži na ozemlju Nemčije – , to alpinistično poletje pa je 4. 9. 1800 zaokrožil še s prvim znanim vzponom na bližnji Hoher Göll (2.522 m).
O svojih planinskih podvigih je v teh letih v nemškem časopisju objavil kar nekaj odmevnih člankov in si ustvaril ime kot eden od pionirjev alpinizma v Srednji Evropi (v nemško govorečem svetu ga sicer še danes poznajo kot Valentina Staniga).
A čeprav ga je ljubezen do Alp nato spremljala vse življenje – znana sta vsaj še njegova vzpona na Triglav in Mangart lets 1808 ter kopica osvojenih vrhov po Karnijskih Alpah, Karavankah in na Bavarskem – se je z dokončanjem bogoslovnega študija in posvetitvi v duhovnika leta 1802 zanj začelo povsem drugo obdobje.
Po kratkotrajnem kaplanovanju v Nonnbergu na Solnograškem se je vrnil na Goriško, in sicer na Banjšice – in tudi tu se je hitro uveljavil njegov nenavadno praktični in ustvarjalni pionirski duh. Kot kaplan je v kraju vodil šolo za otroke in odrasle, ki jo je imel ponavadi kar na prostem; poleg verouka je otroke med drugim učil plavanja, telovadbe, osnov alpinizma in astronomije, odrasle pa novih metod kmetovanja in sadjarstva.
Tudi sam se je rad lotil vsakega kmečkega in zidarskega opravila, končno pa si je leta 1807 omislil še pravcato tiskarno in knjigoveznico v slogu koroških »bukovnikov«, ter začel v njej tiskati lastne pesmi v slovenščini, ki so se med domačini zelo priljubile.
Že desetletja pred nastankom Mohorjeve družbe je Stanič razmišljal o ustanovitvi založbe, ki bi med najširše sloje Slovencev prinesla poučne knjige v materinščini, vendar je bil tudi v tem oziru daleč pred časom; tako mu ni preostalo drugega, kot da je svoje slovenske knjižice po Goriškem še naprej tiskal in razdeljeval kar sam, sprva na Banjšicah in nato v bližnjem Ročinju, kjer je deloval od leta 1809.
Z vsestranskimi projekti je nadaljeval, tudi ko ga je takratni goriški škof Jožef Balant leta 1819 povabil za kanonika in šolskega nadzornika v Gorico; tam je že tri leta kasneje izšla njegova zbirka »Pesme za kmete ino mlade ljudi«, ki se je v zgodovino zapisala kot prva v Gorici izdana tiskana knjiga v slovenščini, in čeprav po njegovem mnenju ni doživela pretiranega uspeha, ga to nikakor ni ustavilo pri literarnem ustvarjanju.
Še bolj pa je v tem obdobju prišlo v ospredje njegovo delo za revne, pozabljene in trpeče; bil je denimo med prvimi, ki se je zavzel za izobraževanje in izboljšanje položaja gluhonemih oseb ter nato leta 1840 v Gorici tudi sam prevzel vodenje tozadevne ustanove; povezanost z naravo, ki ji je vedno pripisoval globok pomen, pa se je odrazila leta 1846, ko je v mestu ustanovil društvo proti mučenju živali, prvo tovrstno v habsburškem cesarstvu.
Umrl je aprila 1847 za posledicami delovne nezgode pri popravljanju goriške gluhonemnice, star 73 let. Njegovo ime še danes druži številne kraje v Srednji Evropi, od Staničeve koče pod Triglavom do trga Stanigplatz v Münchnu; od leta 1999 pa se tudi na osrednji planinski postojanki v pogorju Watzmanna nahaja spominska plošča, ki priča, da je najlepši vrh Bavarske prvi osvojil Slovenec – Valentin Stanič.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
