Avtor: Peter Colnar
Seja kranjskega deželnega zbora 28. januarja 1863 je bila »zelo viharna«. Slovenska in nemška (ustavoverna) stranka sta se spopadli okoli tega, ali naj bi bili zapisniki zbora v obeh jezikih, torej tudi v slovenščini.
Slovenska manjšina (Lovro Toman in namestnik deželnega glavarja Karl von Wurzbach) je zagovarjala predlog, naj bodo zapisniki v obeh jezikih, večina (Karl Dežman, Franz Kromer in grof Anton Auersperg) pa se je zavzemala za izdajo le enega stenografskega zapisnika, v katerem bi bili nemški govori in predlogi v nemščini, slovenski pa v slovenščini.
Predlog, naj se da »slovenski natisniti samo to, kar se je govorilo slovenski«, sta ostro zavrnila Janez Bleiweis in dekan Ivan Toman, Dežmana pa je odločno podprl grof An¬ton Auersperg, ki je dejal, da bodo zapisniki postali sami po sebi slovenski, ko bodo vsi poslanci govorili slovensko.
Prevodi nemških govorov v slovenski jezik naj bi bili namreč neobjektivni pa tudi ljudstvu ne bi nič koristili, saj da je knjižna slovenščina umeten, sestavljen jezik, ki ga ljudstvo, v nasprotju z nemščino, ne razume. Obveljal je predlog večine, da se v stenografskih zapisnikih sej deželnega zbora piše »samo potrjeno izvirno govorjenje«.
Sklep kranjskega deželnega zbora je na Slovenskem vzbudil veliko negodovanja. Zlasti Levstik je v Napreju ostro streljal po nemškutarjih, hkrati pa je ošvrknil tudi slovenske poslance, ki so v deželnem zboru večinoma govorili nemško, »ker naši poslanci bi prvič morali znati slovenski govoriti in drugič bi tudi morali hoteti govoriti«.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
