Avtor: Milan Gregorič
Poslovili smo se od leta, v katerem smo se spominjali tako 80-letnice napada na Jugoslavijo in razkosanja Slovenije kot prvega, tigrovskega oboroženega spopada z italijanskim okupatorjem v zasedeni Sloveniji. Takrat je 13. maja 1941 izgubil življenje vojaški vodja Tigra Danilo Zelen, 15. decembra 1941 pa so po koncu II. tržaškega procesa ustrelili pet obsojencev na smrt: štiri tigrovce in enega komunista.
Na Tržaškem in Goriškem sicer spomin na tigrovce nikoli ni zbledel, v matični Sloveniji pa so bili v času komunistične vladavine večinoma zamolčani in svojčas celo preganjani. Leta 1994 ustanovljeno Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske je v tem pogledu obrnilo stran in doseglo, da so tigrovci danes na častnem mestu v slovenskem zgodovinskem spominu. Samo društvo pa je s časom izgubilo svoj zalet in prešlo na taka politična stališča, da so ga mnogi zaslužni člani zapustili.
Veliki zgodbi o rehabilitaciji Tigra in njegovi nadaljnji poti je kulturni in javni delavec ter plodni publicist iz slovenske Istre Milan Gregorič posvetil daljšo razpravo v petih poglavjih. Ponudil jo je Mladiki in pred vami je njen prvi del, ki govori o veličastnem in neuklonljivem uporu Primorcev proti fašizmu in bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom.
Drugo poglavje bo posvečeno ustanovitvi Društva TIGR in rehabilitaciji Tigra.
V tretjem poglavju bo Gregorič obnovil veliko opravljeno delo Društva TIGR pri postavljanju spominskih obeležij in izdajanju knjig, brošur in revije, posvečenih tigrovstvu.
Četrto poglavje govori o zamisli veličastnega spomenika in muzeja primorskega odporništva na Velikem Cerju.
Zadnje, peto poglavje pa obravnava skoraj hkratno smrt vodilnih osebnosti Društva TIGR, njegov zdrs na levo, nepopravljivi razkol in zaton društva.
Milan Gregorič je napisal ali uredil najmanj 15 knjig (od tega jih je sedem izšlo pri Mladiki) o slovenski prebuji v Istri, grožnjah italijanskega revanšizma, slovenski tranziciji, zaslužnih sodobnikih, domoljubju, evropskih in gospodarskih temah. Pri Društvu TIGR je bil dejavno prisoten od začetka in je danes verjetno edini v Sloveniji, ki ima pregled nad njegovim delovanjem v prvem obdobju ter razpolaga z veliko količino informacij. O društvu je že pisal, škoda pa bi bilo, če bi tega ne ohranili za potomce še v celovitejšem pregledu.
I. VELIČASTNI UPOR PRIMORCEV PROTI FAŠIZMU IN BRIDKA USODA TIGROVCEV IN DRUGIH PRIMORSKIH DOMOLJUBOV POD KOMUNIZMOM
Veličastni in neuklonljivi upor Primorcev proti fašizmu
O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so sodelovali tudi primorski čedermaci, ki so se organizirali v Zbor svečenikov sv. Pavla, pa uporniške organizacije, kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem. Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev ter se povezali v skupno protifašistično gibanje TIGR (Trst – Istra – Gorica – Reka), ki se je ob podpori ljudstva hitro razmahnilo po vsej Primorski in naj bi štelo okrog 3.000 članov.
TIGR se je povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami in jugoslovansko Orjuno, od koder si je pač lahko obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugem. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojim geslom »SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU!«, ki so ga potem povzele tudi druge evropske protifašistične organizacije, tudi NOB.
Po podatkih iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana 2006) zvemo, da so na primer ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo (okrog 2.000 mož), ki je krenila v pomoč kraljevski vojski, a so jo ustaši ustavili in zavrnili.
Uprli so se celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, in ustanovili svojo tajno uporniško organizacijo Črni bratje, kar je še ne 14-letni Mirko Brezavšček po dolgotrajnih mučenjih v italijanskih zaporih plačal z življenjem (1931). GREGORIČ 1
Kakšno je bilo tedaj razpoloženje med primorsko mladino, zlasti med izobraženci, tudi tistimi v emigraciji, nam je morda najbolje prikazal pisatelj in psihiater Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno življenje primorskih študentov v Ljubljani, ko je zapisal:
Pili in peli smo tam pri Košaku
in govorili o pesmih na vsakem koraku.
Dučeja kleli smo na vso moč,
nad Evropo razbiti hoteli smo noč.
Bežale so misli na vse oceane,
a vračale vedno se v sredo Ljubljane,
še bolj na morje, na Kras.
Glasno je bolečina zavpila iz nas.
Kozarec je treščil ob tla Kosovel,
s pestjo udaril po mizi, zaklel:
»Pereat, pereat, življenja tiran,
iz nas samih naj vstane upora orkan!«
A hip nato je sklonil glavo, kot bi spal,
in »v nemi grozi šepetajo bori« je zašepetal.
To veliko zgodbo o primorskem uporu lepo ponazarja tudi Gregorčičeva pesem Na bregu, in sicer:
Na bregu stojim in v morje strmim:
pod mano srdito valovje
rohni ob kamnito bregovje;
do neba praši se megleni dim,
v obraz mi brizgajo pene
od skalne stene;
a stena skalna
ostane stalna,
in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje, usode vihar
ob me se zaganja,
a duh se ponosni ne uklanja,
ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar.
Bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom
Kljub veličastni zgodbi primorskega protifašističnega uporništva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej dočakala bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Zgodovinar Borut Rutar je v (neobjavljenem) nekrologu Karlu Kocjančiču ugotavljal (gl. zbornik Karlo Kocjančič, življenje in delo, Mladika, Trst 2008), da se ni o TIGR-u »nikoli govorilo sproščeno in neobremenjeno. Živel je sicer v navidez zelo kultiviranem okolju: v redkih radijskih oddajah, v člankih TV 15, v redkih knjižnih in zgodovinskih izdajah itn., kar je, resnici na ljubo, spominjalo na rezervat.« Celovitih tigrovskih zgodb, tudi tistih med vojno in po njej, pa so se pisci »otepali v strahu, da ne bi povedali kaj neprijetnega«. KOCJANČIČ 2
Vendar je po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije resnica o tem udarila z vso silo na dan. Komunistično vodstvo NOB je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, kot bomo videli v nadaljevanju, obravnavalo kot politično nazadnjaško meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih služb. Zato ga tudi ni povabilo v OF, pač pa je posameznike sprejemalo, organizacijo pa uničilo, med drugim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev. S tem je doseglo to, česar še fašistom ni uspelo.
Naj nakažem le nekaj najbolj poznanih primerov revolucionarnega nasilja in zločinov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Iz že navedene knjige Tatjane Rejec zvemo na primer za medvojne zahrbtne likvidacije vodilnih tigrovcev s strani Ozne, to je Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, za dolgoletno mrcvarjenje vodilnega tigrovca Alberta Rejca z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih ter za povojna množična zasliševanja tigrovcev, ko je bilo na primer v enem samem poletju zaslišanih okrog sto tigrovcev samo na Ilirskobistriškem in Goriškem.
Znani so primeri povojnih likvidacij, recimo Franca Pelicona, brata dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacije Cirila Pelicona, aprila 1949, »zgolj zato, ker je bil tigrovec« (Svobodna misel, 14. 9. 2007); ugrabitve in likvidacije vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015); ugrabitve in likvidacije primorskih domoljubov Andreja Uršiča (Slovenec, 24. 4. 1995) in za njim še Ferda Kalina ter aretacije znanega tigrovca Vladimirja Mankoča in njegova deportacija na Goli otrok s posledicami, ki so ga spravile v grob pri 43 letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009).
Posebej zgovorna je tudi nedavna ugotovitev v oddaji Pričevalci, da naj bi namreč tigrovce na Mali gori nad Ribnico leta 1941 izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena, ne pa neki nesrečni vaški revež, kot je to trdila lažna uradna propaganda.
Da ne omenjam posebej zahrbtne medvojne in povojne oznovske likvidacije 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko in ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Gregorič 3
Pod udar revolucionarne pesti so prišli tudi čedermaci. Iz knjige Renata Podberšiča ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945 zvemo, da je bilo med vojno samo na ozemlju Vipavske in ožje Goriške pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 ljudi, med njimi sedem duhovnikov in bogoslovcev (Novi glas, 14. 6. 2012). Po podatkih medijev (Družina.si, 9. 12. 2007) pa naj bi bilo po vojni aretiranih, obsojenih in zadržanih v zaporu, ne da bi bili obsojeni, okrog 20 čedermacev. Iz intervjuja s škofom Metodom Pirihom (Siol.net, 28. 10. 2008) pa smo lahko zvedeli, da so primorski čedermaci po vojni prebili v zaporih skupaj 82 let. Knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2020) pa nam je osvetlila revolucionarno nasilje na Idrijskem in Cerkljanskem, ki ga podrobneje še nisem proučil.
Je pa javnosti dobro poznana tragična medvojna zgodba v zvezi s partijsko šolo v Cerknem. Za nemški poboj 44 tečajnikov navedene šole 27. 1. 1944 je namreč partijsko vodstvo brez slehernega dokaza pripisalo krivdo nekaterim vernim domačinom, čeprav naj bi kasnejša preverjanja odkrila, da je bil izdajalec v vodstvu NOB. V opomin ostalim je naredilo dobro premišljen spisek 13 oseb, z nekaj bogatimi kmeti, trgovci in dvema duhovnikoma (Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo), kot se to podobi za revolucionarno čiščenje, jih obtožilo izdaje ter jih 22. 2. 1944 ustrelilo na Lajšah in kasneje pometalo v neko jamo. Pobitim tečajnikom je bil po vojni na Brdcih postavljen spomenik, ki je vseboval tudi dve strupeni besedi, ki sta dolga leta zastrupljali odnose med domačini, da je namreč pri poboju tečajnikov šlo za »domobransko izdajo«, dokler ju niso končno zbrisali s spomenika.
O revolucionarnem nasilju v Istri, na Tržaškem, Postojnsko-Bistriškem, Tolminskem in drugje po Primorskem je bilo mogoče v tisku zaslediti posamezne zapise, ni mi pa znano, da bi bila opravljena kaka celovita raziskava o tem. Tržaški novinar Martin Brecelj je na primer v svoji knjigi Anatomija nekega zločina (Mladika, Trst 2006) dokazal, da je bil umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1944 delo partizanske Varnostno obveščevalne službe (VOS), ne pa protikomunistične strani, kot je to trdila lažna rdeča propaganda.
Iz Brecljeve knjige zvemo tudi (Reporter, 21. 11. 2016), da je partija razbila tudi »tajno protifašistično Krščansko socialno organizacijo, kar ni uspelo niti fašistom, in to prav zato, ker se je bližala Osvobodilni fronti (OF)«. Iz tega lahko sklepamo, da sta bila partiji na poti sleherna organizacija in posameznik, ki bi lahko ogrožala njen monopol. Joža Vilfan, takratni podpredsednik POOF za Primorsko, je zapisal, da jih moramo (krščanske socialce namreč, op. avt.) »napasti z vso vehemenco … in razgnati vso skupino«. Tudi Boris Kidrič je dejal, da mora osvobodilno gibanje ostati »v zanesljivih in nekolebljivih rokah«, zato je treba »čistiti sredinske elemente«. Nedavno tega je Primorska skoraj obnemela, ko je bila prav tako v oddaji Pričevalci dokončno potrjena že dolgo časa prisotna slutnja, da je bil tudi Janko Premrl – Vojko, ikona primorskega uporništva, žrtev zločinske rdeče roke.
Sicer pa nam je partija svoj odnos do TIGR-a javno demonstrirala še poldrugo desetletje po vojni na seji CK ZKS 13. 6. 1958, ko je obravnavala zahteve nekaterih preživelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, po proučitvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije. Na seji so namreč brez sramu stresali na TIGR sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič).
In dalje, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), zato »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). To se je tudi dogajalo, kot so to dokazali številni seznami iz povojnih zasliševanj tigrovcev, ki jih je odkrila Tatjana Rejec v arhivih Udbe ter je o njih v nadaljevanju spregovoril tudi preživeli tigrovec Anton Rutar. Ni mi znano, da bi vodstvo Zveze borcev kakorkoli protestiralo proti tem ogabnim pljunkom, ki so padali po TIGR-u še poldrugo desetletje po vojni. Gregorič 4
Po podatkih medijev so bila nekaterim padlim tigrovcem v prejšnjem režimu postavljena spominska obeležja, vendar na njih ni bilo navedbe, da gre za tigrovce, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu v Tolminu, postavljene šele leta 1985. Tudi v Bazovici, tem svetišču tigrovstva, ni sledu o TIGR-u. Maksa Rejca je povrhu vsega odvetniška zbornica leta 1968 v avli sodne palače v Ljubljani, vede ali nevede, dodala na spominsko ploščo med svoje člane, ki so bili žrtve fašizma, s čimer je bila s to lažjo onečaščena hiša, ki naj bi bila svetišče resnice in pravice. In tako naprej brez konca.
O veličini tigrovskega upora, njegovem potiskanju v pozabo in o nasilju in zločinih, storjenih nad tigrovci, je Spomenka Hribar napisala sledeče občutene besede (Primorski rodoljub, junij 2005): »Odkar vem za TIGR, me navdušuje. Čutim globoko spoštovanje do teh neverjetno modrih – in kako naj rečem drugače – humanih upornikov.
Njihova odločitev, da bodo rušili vzgojne ustanove, šole, vrtce, pa da ne bodo ubijali ljudi, tudi tistih ne, ki te hočejo zanikati vsak dan sproti, je največja etična odločitev in dostojanstvena drža, ki jo je sploh (bilo) mogoče zavzeti nasproti potujčevalcem … Tigrovci sovražnikov niso ubijali, še manj svojih rojakov …
Niso hoteli zanetiti državljanskega spopada … Ob vsem tem pa niso samo rušili šole in vrtce, ampak so vzpostavili celo mrežo izobraževanja po družinah, tudi to je nekaj edinstvenega v odporniškem gibanju. Kakšna skrb za materin jezik, za ohranitev svoje narodnosti! Menim, da ostala Slovenija o tem vse premalo ve, in še posebej to premalo ceni …«
V tem spopadu seveda ni šlo brez sile »in tigrovci so bili tisti, ki so šli prvi v gozd, pripravljeni na oborožen boj. In to je bilo z njimi narobe! Kajti tisti (komunisti namreč, op. avt.), ki je hotel imeti za vse večne čase prav, je moral imeti prav ne le danes, da bo imel prav tudi jutri, ampak je moral imeti prav tudi včeraj. Zato ni mogoče, da bi kdo drug prej začel boj zoper okupatorja. Če pa ga je začel, toliko slabše zanj …
Tako in zato – zaradi principa avantgardnosti – je bil TIGR desetletja po vojni zamolčan. Mene je sram povedati, koliko sem bila stara, ko sem izvedela za TIGR … Koliko laže bi nam bilo danes, če bi bil ves narodnoosvobodilni boj en sam tigrovski upor! Ne pa da kidamo grehe preteklosti. In tega ni in ni konec! Še huje je, zločini, ki sta jih naredili jugoslovanska vojska in (komunistična) politika, padajo po hrbtu tigrovcev, in še več, Primorcev sploh. Popolnoma neupravičeno, popolnoma krivično!«
(Tekst je bil prvotno objavljen v tržaški reviji Mladika.)
(se nadaljuje)
