Leto 1991: Razprave o federaciji, konfederaciji in razdružitvi ter grožnje Sloveniji z JLA

Avtor: Metod Berlec

Po uspelem slovenskem plebiscitu decembra 1990 so se v prvih mesecih leta 1991 v razpadajoči socialistični Jugoslaviji nadaljevale brezplodne razprave o tem, kako naj bo v prihodnje državnopravno urejena ta umetna večnacionalna država.

V Beogradu so se 10. januarja 1991 sešli predstavniki jugoslovanskih republik in se začeli pogovarjati o prihodnosti skupne federacije.

Pri tem so se strinjali, kot je zapisala Rosvita Pesek v knjigi Skupščinski koraki k samostojni Sloveniji, z začetkom iskanja rešitev, ki ne bodo temeljile na popravljanju starih, ampak na iskanju novih poti.

Ob tem je bilo v veliki meri zaznati razliko pri pogledih na meje med Miloševićevo Srbijo in Tuđmanovo Hrvaško. Slednja je zagovarjala tezo, da so republiške meje državne meje, Srbija pa, da so meje med republikami samo administrativne, saj je suverenost stvar naroda, ne posamezne republike.

Pri tem se je postavljalo vprašanje, kdo ima pravico do samoodločbe, republika ali narod, in to je bilo za Srbe in Hrvate v tistem trenutku najpomembnejše vprašanje.

Debate o federaciji in konfederaciji

V Beogradu je na slovenski kulturni praznik 8. februarja 1991 potekala neuspešna seja zveznega predsedstva o prihodnosti Jugoslavije. Predstavniki iz Hrvaške se seje niso udeležili, ker je bil za isti dan v Beogradu napovedan miting žensk, usmerjen proti hrvaškemu demokratično izvoljenemu vodstvu.

Slovenski predsednik predsedstva Milan Kučan je podprl odziv hrvaških predstavnikov in je sejo predčasno zapustil. Pred odhodom pa je dal vedeti, da bo Republika Slovenija začela formalno sprejemati postopke za razdružitev od Jugoslavije.

Član zveznega predsedstva Janez Drnovšek je ob tem zatrdil, da bo glede na dogajanje v Jugoslaviji tako rešitev predlagal v slovenski skupščini. Drnovšek je na seji ostal do konca.

Na njej so nazadnje sprejeli zanimiv sklep, da seje uradno sploh ni bilo. Omenjena seja je sicer ostala v zgodovinskem spominu po tem, da sta se na njej Slobodan Milošević in Vasil Tupurkovski zapletla v besedni spopad.

Ko je namreč Tupurkovski zatrdil, da če iz Jugoslavije izstopi ena sam republika, te ne bo več, se je na to odzval Milošević z besedno zvezo »malo morgen«, s čimer je dal vedeti, da je takrat še verjel, da bo Jugoslavija obstala. Seveda v skladu s srbskimi centralističnimi interesi.

No, 13. februarja se je le odvila uradna seja razširjenega predsedstva SFRJ. Na njej so srbski in črnogorski predstavniki zagovarjali federalni koncept ureditve države, slovenski in hrvaški predstavniki pa konfederalnega.

Spomnimo. Federacija je državna ureditev, ki združuje dve ali več enakopravnih in razmeroma samostojnih državnih enot zvezne države. Njena pravna narava je sporna, ker ustavnopravna teorija šteje državno suverenost za nedeljivo.

Federacija je v tem smislu prehodna stopnja med konfederacijo, kjer imajo državno suverenost države članice, in decentralizirano unitarno državo, kjer si državno suverenost lasti zveza, federalne enote pa imajo večjo ali manjšo stopnjo upravne, lahko pa tudi zakonodajne avtonomije.

Konfederacija (sodržavje) pa je državna zveza dveh ali več suverenih držav, ki nastane na temelju mednarodne pogodbe. Pri tem imajo konfederalne enote, ki tvorijo konfederacijo, status suverenih držav in pravico do izstopa iz zveze. Na zvezne organe konfederacije prenesejo države samo nekatere pristojnosti.

Markovićeve grožnje z JLA v Ljubljani

V tem turbulentnem času je prišel 18. februarja 1991 v Ljubljano predsednik Zveznega izvršnega sveta SFRJ Ante Marković in se srečal s predsednikom slovenskega izvršnega sveta Lojzetom Peterletom.

Predsednik Zveznega izvršnega sveta SFRJ Ante Marković (desno) je 18. februarja 1991 obiskal Ljubljano in se srečal s predsednikom slovenskega izvršnega sveta Lojzetom Peterletom. Foto: Nace Bizilj/hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Glavna tema pogovorov je bila zahteva zvezne vlade, da zagotovi minimalne standarde pravnega in gospodarskega reda, dokler ne bi bil sprejet nov dogovor. Zvezna vlada je namreč vložila v obravnavno sveženj dvanajstih zakonov, ki naj bi zagotovili ta red, hkrati pa je bilo jasno, da bi rada razširila pristojnosti zveznih organov.

Marković si je želel, da bi Slovenija še naprej normalno prispevala svoj delež v zvezni proračun, a ta je nakazovala samo  tretjino prvotnega zneska. Zvezno vlado je skrbelo finančno stanje zveznega proračuna tudi zato, ker je zmanjkovalo denarja za plače v jugoslovanski vojski.

Zvezna vlada je zato želela z novim zakonskim svežnjem, ki naj bi bil sprejet po kratkem postopku, vztrajati pri vtisu, da zvezna država deluje. Zakonske spremembe so predvidevale tudi več pooblastil zvezne vlade na področju vojske, vojaške obveznosti in podobno.

Večina republik je v teh spremembah videla ogrožanje lastne suverenosti, centralizacijo, zato so temu odločno nasprotovale.

No, Marković se je ob tem obnašal, kot da plebiscita o samostojnosti v Sloveniji sploh ne bi bilo. Markovićev obisk je bil vezan tudi na napotitev slovenskih vojaških obveznikov v JLA.

Odnosi z JLA in zvezno vlado so se namreč znova zaostrili, saj bi morala Slovenija posredovati razrez za napotitev marčevske generacije. Ante Marković je slovenske predstavnike prepričeval, da bo JLA udarila, če nabornikov iz Slovenije ne bo.

Z republiškim sekretarjem Janezom Janšo sta se na to temo pogovarjala tudi sama. Janša: »Želel me je prestrašiti, češ da sem v očeh generalov za razmere odgovoren jaz in ne imaginarna skupščina ter da bom zato plačal najvišjo ceno … Očital nam je nehvaležnost, saj naj bi bil on tista zadnja prepreka, ki še ovira generale, da ne posredujejo s silo.«

Ob tem je zanimivo, da je Janez Drnovšek v svoj dnevnik dva dni kasneje zapisal, da general Kadijević ni odklanjal možnosti osamosvojitve Slovenije: »Nasprotno, dal mi je celo vedeti, da ocenjujejo, da bo Slovenija vedno povzročala težave v Jugoslaviji, zato bi bilo bolje, če bi iz nje odšla pravočasno in sporazumno. Po njihovem mnenju njen odhod ne bi sprožil državljanske vojne, razdružitev vseh pa bi jo zanesljivo povzročila.«

Za sporazumno razdružitev s SFRJ

Slovenska skupščina je po nagovorih Milana Kučana, Janeza Drnovška in Franceta Bučarja ter razpravi delegatov 20. februarja 1991 sprejela resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev s SFRJ.

Skupščina pod vodstvom Franceta Bučarja je 20. februarja 1991 sprejela resolucijo o razdruževanju in 99. amandma k Ustavi RS. Pred tem je leva opozicija pod vodstvom Cirila Ribičiča (na sliki), Mirana Potrča in Jožefa Školča imela celo vrsto pripomb na to resolucijo. Foto: Tone Stojko/hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Pri tem so resolucijo zavzeto podpirale Demosove stranke in Žakljevi socialisti, s svojimi kritičnimi in pogosto neutemeljenimi opozicijskimi pripombami pa so bili glasni zlasti Jožef Školč (LDS) ter vodilna predstavnika SDP Ciril Ribičič in Miran Potrč.

No, kljub temu je resolucija dobila veliko podporo, saj je zanjo glasovalo 173  delegatov, dva sta se vzdržala, eden pa je bil proti. S tem se je tudi uradno začel postopek razdružitve. Resolucija se je sklicevala na plebiscitarno izraženo ljudsko voljo.

V tem dokumentu je slovenska skupščina skupščinam drugih jugoslovanskih republik predlagala sporazumno razdružitev, tako da bi se Jugoslavija s sporazumom republik razdružila na suverene in neodvisne države, ki bi si med seboj priznale polno mednarodnopravno subjektiviteto in medsebojne meje.

Predlagan je bil tudi postopek razdruževanja. Ta naj bi potekal v skladu z mednarodnim pravom, morebitne medsebojne spore pa naj bi reševali po miroljubni poti in tako, da ne bi ogrožali mednarodnega miru in varnosti.

Na koncu je resolucija poudarila, da se Republika Slovenija oblikuje kot samostojna, suverena in neodvisna država, katere meje so dotedanje mednarodno priznane jugoslovanske meje s sosednjimi državami, meja s Hrvaško pa dotedanja republiška meja v okviru SFRJ.

Hkrati je skupščina ta dan sprejela 99. ustavni amandma k tedanji Ustavi Republike Slovenije. S tem je Slovenija izstopila iz pravnega reda jugoslovanske federacije. 100. ustavni amandma, s katerim bi odstranili rdečo zvezdo z zastave, pa ni dobil podpore vseh treh zborov skupščine.

Srbski upor na Hrvaškem vodi v vojno

Naslednji dan je podobno resolucijo sprejel tudi hrvaški sabor v Zagrebu. Na obe resoluciji se je odzvalo zvezno predsedstvo in ju že 1. marca 1991 zavrnilo. A že pred tem so na Hrvaškem začele stvari uhajati izpod nadzora; 28. februarja 1991 sta namreč t. i. Srbski nacionalni svet in Izvršni odbor SAO Krajine v Kninu sprejela sklep o razdružitvi SAO Krajine od Hrvaške in ga utemeljila s tem, da se Srbi nimajo namena ločiti od jugoslovanske države in zato ne sprejemajo domnevno nezakonitega sklepa hrvaškega sabora …

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki