Avtor: Ivo Žajdela
Ko je Madžar Ladislav Hunyadi v Beogradu leta 1456 ubil zadnjega Celjana, Urlika II., ni mogel vedeti, kakšne katastrofalne posledice bo to imelo. Namesto da bi takrat pregnali Turke z Balkana, so ga ti zavzeli in nato povsem etnično spremenili ter kasneje razrušili madžarsko ozemlje, Habsburžani pa so s prevzemom celjske dediščine več kot petsto let ponemčevali slovensko etnično ozemlje.
Na spletni strani zgodovina.eu/slovenci/avstrijci_so_slovenci med drugim piše, da je bilo v 10. stoletju širše ozemlje Zgornje Dravske doline še povsem slovensko in da o kakih nemških doselitvah ali ponemčevanju takrat še ni bilo govora. To je povzeto po viru Geschichte Tirols I (Josef Egger, Wagner, Innsbruck, 1870, str. 81), o tem pa je precej pisal tudi naš zgodovinar Milko Kos.
Pod Velikim klekom
Piše tudi, da so se slovenski jezikovni otoki v Avstriji obdržali najdlje tam, kjer je bilo mešanja prebivalstva najmanj, to je v odročnih dolinah in hribovitih predelih. »To tudi pojasnjuje trditev planincev iz Bohinja, da so v 30. letih 20. stoletja pod Velikim klekom na skrajnem severozahodu Koroške z domačini govorili slovensko, česar so bili ti po njihovih besedah strašansko veseli, ker se z nikomer več niso mogli pogovarjati v svojem domačem jeziku. Pod Velikim klekom boste našli ime Pastirci (Pasterze).«
Kot bomo videli v nadaljevanju, nikakor ne samo imena velikega ledenika pod Grossglocknerjem z imenom Pasterze (Pastirci).
Prva doba germanizacije
Prva doba germanizacije se je začela sredi 8. stoletja in je trajala do leta 1460, do podpisa mirovne pogodbe v Požarnici (danes Pusarnitz v Zgornji Dravski dolini zahodno od Spittala). Od takrat naprej so bili Nemci popolni gospodarji in so ves današnji južni in vzhodni del Avstrije deslovenizirali in ponemčili.
Avstrijski zgodovinar Johann Reiner je zapisal: »Umor Urha Celjskega /1456/ je omogočil uničenje mlade in za (habsburško) Koroško tako nevarne državnostne kneževine Celjskih; v vojni za njihovo dediščino pa je bila zlomljena tudi moč pokneženih Goriških.«
Ulrik II. Celjski
Ulrik II. Celjski je bil trojni grof in zadnji knez dinastije Celjskih. Ulrik je imel sicer tri otroke in vsi so umrli pred njegovo nasilno smrtjo. Sin Herman IV. se je rodil pred letom 1436, sin Jurij okrog leta 1443 (umrl je po rojstvu), hči Elizabeta se je rodila leta 1443, umrla pa leta 1455 na vzhodnem Ogrskem, v Transilvaniji, potem ko je bila tri mesece (od avgusta do oktobra 1455) kot trinajstletno dekle poročena z Matijo Hunyadijem (Korvinom). S tem je postal Ulrik brez potomcev, kar je bistveno vplivalo na slovenskost oziroma ponemčevanje slovenskega etničnega prostora.
Umor v Beogradu
Kako je Ulrik umrl, je znano. Leta 1456 je zbiral »križarsko« vojsko proti Turkom, ki so zasedli Srbijo. Toda novembra 1456, tik pred spopadom s Turki, ga je v Beogradu zahrbtno umoril Ladislav Hunyadi (bil je brat Matije Hunyadija oziroma Korvina). S tem je vojska proti Turkom, ki jo je vodil, razpadla in Turki so se lahko utrdili na Balkanu.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
