Avtor: Metod Berlec
Pogovarjali smo se s psihoanalitičarko, doktorico filozofije in pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji dr. Nino Krajnik. V povolilni oddaji na TV Slovenija je zbudila pozornost širše slovenske javnosti s svojimi jasnimi, prodornimi in argumentiranimi stališči. Izvor sedanjih težav vidi v slovenski tranziciji, predvsem pa v 90. letih prejšnjega stoletja, ko se je levica lotila privatizacije družbene lastnine …
Dr. Nina Krajnik je psihoanalitičarka in pionirka lacanovske psihoanalize v Sloveniji. Študirala je v Franciji in Švici. Klinično formacijo je opravljala pod vodstvom urednika Lacanovih del Jacques-Alaina Millerja. Je ustanoviteljica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo in edina slovenska članica Svetovne psihoanalitične zveze. Doktorirala je iz filozofije. Prevaja iz francoskega, angleškega, španskega in srbskega jezika ter ureja knjižno zbirko Juno. Od leta 2019 vodi svoj mednarodni psihoanalitični seminar. Ta čas piše knjigo o zgodovini psihoanalize v državah nekdanje Jugoslavije.
DEMOKRACIJA: Gospa Krajnikova, ste ustanoviteljica in predsednica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo. Če se ne motim, ste leta 2015 odprli prvo klinično sekcijo za lacanovsko psihoanalizo v Sloveniji. S čim in zakaj vas je pritegnil, navdušil francoski zdravnik, psihiater in psihoanalitik Jacques-Marie-Émile Lacan?
Krajnikova: V prvi vrsti s svojo subverzivnostjo. Vedno so me navduševale ideje ljudi, ki znajo prelamljati z ustaljenim, ki gredo proti toku in so tankočutni do vprašanja naših želja, resnice … Ki se za to ne nazadnje znajo tudi zavzemati. Psihoanaliza brani to, kar je najbolj unikanto, najbolj singularno v vsakem človeku. In ravno to je eksplozivno tudi v družbenopolitičnem smislu. Lacanovska orientacija je najmočnejša kontrakultura in v tem je zame tudi njena klinična vrednost.
DEMOKRACIJA: No, moje zanimanje ste posebej pritegnili s svojim nedavnim nastopom v povolilni oddaji na TV Slovenija, kjer ste zelo jasno dejali, da »rezultat volitev kaže, kako močna je globoka država«. In pri tem med drugim dodali: »Tisti, ki so privatizirali družbeno lastnino in javni prostor, še danes izvajajo družbeno nadvlado, ki poteka prek univerz, kulture, medijev.« Kaj je po vaše »globoka država«? Kdo jo vodi in upravlja?
Krajnikova: Z globoko državo je po mojem tako kot z nezavednim. Ni v globinah, pa tudi v plitvinah ne. Je na površini. Tako rekoč vsem na očeh. Poznate Poejevo zgodbo o ukradenem pismu … Nekdo je ukradel pismo, ki so ga povsod iskali. Pokaže pa se, da je bilo najbolj skrito na kraju, na katerega ni nihče pomislil. Se pravi pred njimi.
Kot globoko državo sama v prvi vrsti razumem klike, ki so popolnoma privatizirale neki resurs, s katerim sedaj razpolagajo proti vsem. Dejansko tudi proti sami državi. Država tukaj sploh ni največji problem. Problem so skupine, ki se predstavljajo kot neodvisne, v resnici pa na stroške davkoplačevalcev za svoje zasebne cilje odvisniško uzurpirajo neko področje.
Linija nosilcev globoke države gre sicer vse od starih vzvodov moči pa do malih tiranov po kvazidržavnih institucijah. Sama bi prvenstveno opozorila na Gregorja Golobiča in njegovo navezo ravno s tem krogom, se pravi s Slavojem Žižkom, Mladenom Dolarjem, Renato Salecl, Alenko Zupančič, Radom Riho, Evo Bahovec … To je namreč klika, ki je privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države. In to so javne univerze, visoko šolstvo. Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči.
DEMOKRACJA: Če vas prav razumem, je vzrok za sedanje težave slovenske družbe, za svetovnonazorsko neuravnoteženo družbo po vaše v devetdesetih letih prejšnjega stoletja? V privatizaciji …
Krajnikova: Tako je. Privatizacija družbene lastnine, ki jo je izvršila tako imenovana levica, je zločin, saj je razlog za družbeno neenakost, ki smo ji danes priča. Nobeno razumevanje simptomov današnje družbe ne more ignorirati izvorne neenakoprvnosti, ki jo je ta privatizacija povzročila. Če smo danes priča političnemu nasilju, je to zato, ker je privatizacija bila že takrat nasilen proces.
Seveda lahko rečemo, da korenine tega segajo še dlje. A v 90. letih prejšnjega stoletja se vendarle zgodi neka sprememba paradigme, nastopi nov sistem. Po intelektualno zanimivih in dinamičnih 80. letih namreč te skupine začnejo izvajati ne samo gospodarsko, pač pa tudi kulturno privatizacijo. Zgodi se uzurpacija visokega šolstva, kulturnih institucij, glavnih galerij, časopisov, oddelkov na javnih univerzah …
Vemo, da se ti krogi danes velikokrat sklicujejo na 80. leta. Zelo malo pa slišimo o devedesetih, ko se je privatiziralo. Na to je treba obrniti pozornost. Vse to je namreč v funkciji njihovega glavnega vprašanja, ki je, kako privatizirati in še vedno ostati levičar. Odgovor na to sta kulturni marksizem in ideologija anti-Janša.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija.
