Avtor: Miran Černec
Leta 1783 (natančneje 19. aprila 1783) je ruska carica Katarina Velika podpisala odlok o priključitvi črnomorskega polotoka Krim k tedanjemu Ruskemu carstvu.
To je bil vrhunec stoletnih bojev, v katerih so krščanski Rusi in Ukrajinci z združenimi močmi iztrgali Otomanskemu sultanatu in njemu podložnim krimskim Tatarom ne le Krim, temveč vso severno obalo Črnega morja; s tem zgodovinskim dejanjem se je začela uspešna kolonizacija rodovitnih ozemelj na območju jugovzhodne Ukrajine, ki so bila prej stoletja prizorišče neštetih krvavih bitk med kristjani in mohamedanskimi Tatari – žal pa so bila z njim posejana tudi semena spora, ki med dvema velikima slovanskima narodoma ni potihnil vse do danes …
Polotok Krim je bil sicer že vse od antike kraj, kjer so se srečevala in se za oblast bojevala mnoga ljudstva, od starih Grkov do germanskih Gotov, pa vse od turških Pečenegov do judovskih Hazarov. Vpliv Slovanov je bil tam viden vsaj v stoletjih, ko je na ozemlju današnje Ukrajine cvetela srednjeveška »Kijevska Rusija« – toda po uničujoči mongolski invaziji v letih 1237–1242 so tudi Krim preplavile divje horde iz osrednje Azije in polotok je kmalu postal izhodiščna točka za nepredstavljiva barbarstva …
Turško-mongolska nomadska plemena, ki so sprejela islam, so se namreč prav na Krimu ohranila dlje kot kjerkoli drugje v Evropi in tam do leta 1441 vzpostavila lastno tatarsko državo, t. i. Krimski kanat – slednji pa se je pod zaščito Otomanskega sultanata skozi stoletja razvil v ključno središče muslimanske trgovine z belimi slovanskimi sužnji.
Državica, ki ni obsegala le polotoka Krim, temveč tudi divja polja ukrajinskih step, je kot turški protektorat postala baza za neštete roparske pohode visoko na sever, na ozemlja Kraljevine Poljske in Moskovske kneževine oz. kasnejšega Ruskega carstva; samo med letoma 1500 in 1550 so denimo krimski Tatari v te dežele vdrli vsaj 40-krat in še leta 1571 je njihova horda pod vodstvom kana Girayja prodrla vse do Moskve, jo požgala do tal ter v suženjstvo odpeljala na tisoče Rusov in Ukrajincev.
Ocenjujejo, da so Tatari v več kot 300 letih obstoja Krimskega kanata v Vzhodni Evropi ugrabili in na trge v Turčiji prodali vsaj 2 milijona krščanskih slovanskih sužnjev – toda do konca 17. stoletja je bil čas zrel za povračilni udarec.
K temu je pripomoglo predvsem zavezništvo med pravoslavnimi ukrajinskimi kozaki in Ruskim carstvom, ki je bilo leta 1654 sklenjeno v sporazumu iz Perejaslava in potrjeno v kasnejših mirovnih pogodbah med Rusi in poljsko-litovsko Rzecpospolito.
Na ozemlju vzhodne Ukrajine, na levem bregu Dnjepra, je bil takrat vzpostavljen avtonomni kozaški hetmanat, uradno sicer pod zaščito Moskve, a v veliki meri svobodno ozemlje, kjer so si Ukrajinci vladali sami – njihova kozaška vojska, prekaljena v neštetih bitkah, pa je nato odigrala ključno vlogo pri dokončnem uničenju turško-tatarske moči ob obalah Črnega morja.
Že car Peter Veliki, s katerim se je ob koncu 17. stoletja začelo rusko prodiranje na jug, se je v svojih vojnah proti Turkom in Tatarom v kar največji meri zanašal na ukrajinske kozake, ki so bili spričo svojega poguma in vojaških spretnosti vedno nepogrešljivi člen njegovih podvigov – še velik korak dlje pa je k dolgo želenemu uničenju Otomanskega sultanata in osvoboditvi Konstantinopla naredila ena od njegovih najslovitejših naslednic na carskem prestolu, Katarina II.
Ruska carica nemškega rodu se vsaj Ukrajincem ni ohranila v spominu le po dobrem; prav ona je namreč leta 1764 dokončno ukinila samostojni kozaški hetmanat in ga dala upravljati enako kot druge ruske gubernije, s čimer se je v Ruskem imperiju začelo stoletno zatiranje ukrajinske narodne identitete in jezika – vendar pa je bila to morda cena, ki jo je bilo treba plačati za njena kasnejša zmagoslavja.
Ko je Katarina Velika leta 1768 povedla Ruski imperij v končno bitko proti Otomanskemu sultanatu za osvoboditev Krima in ukrajinskih step, se je v njenih vrstah vsekakor bojevalo tudi na deset tisoče Ukrajincev, zaporoških kozakov, in eden od najbolj proslavljenih poveljnikov podviga je bil prav njihov tedanji vojni ataman Petro Kalniševski.
Čeprav so imeli Turki in Tatari v vojni precejšnjo številčno premoč, so Rusi in Ukrajinci s pomočjo grških in gruzinskih upornikov sčasoma vendarle prevladali in spopad se je končal s popolnim zmagoslavjem kristjanov – 21. 7. 1774 so bili Turki primorani v podpis mirovnega sporazuma, po katerem so se odpovedali ozemljem ob severnih obalah Črnega morja, medtem ko je bil Krimski kanat vzpostavljen kot neodvisna država, a dejansko postavljen pod upravo Kremlja.
Čeprav so pogoji sporazuma določali, naj bi Krimski kanat med velesilama ohranil status samostojnega ozemlja, pa carica Katarina vendarle ni želela tvegati, da bi še kdaj postal baza za turške vojne pohode v Evropo – in slabih 9 let kasneje ga je 19. 4. 1783 z odlokom uradno priključila Ruskemu imperiju.
Osvojena ozemlja so kmalu nato postala del obsežne kolonizacijske kampanje, med katero so se v rodovitne stepe jugovzhodne Ukrajine in na Krim začeli naseljevati sto tisoči ukrajinskih, ruskih in celo nemških kmetov, in tam je bilo zgrajenih na desetine novih mest od Sevastopola do Hersona, od Jekaterinoslava do Mariupola …
Evropska krščanska civilizacija je tako po dolgih stoletjih znova dosegla severne obale Črnega morja – toda oba slovanska naroda, ki imata za to največ zaslug, se žal še do danes nista zmogla zediniti o tem, komu pravzaprav pripadajo ozemlja, s skupnimi močmi in tolikimi žrtvami iztrgana Turkom leta 1783.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
