Avtor: dr. Jože Možina
Odziv na izjavo ZZB 18.1.2022. Napad Zveze borcev name kot avtorja Utripa je zaskrbljujoč, saj razgalja, da se ta organizacija še vedno ni sposobna soočiti z zmotami svoje preteklosti in pokazati sočutja do tragedije prebivalcev, ki naj bi jih branili. Zveza borcev tudi nima moralne avtoritete, da bi opozarjala na potvarjanje zgodovine na TV Slovenija, saj dejansko že desetletja njim neugodno resnico o zgodovinskem dogajanju med in po 2. svetovni vojni prikriva in pogosto ščiti potvorjeno zgodovino, ne glede na neizpodbitna dejstva. Poleg tega kot narodne heroje še vedno vzdržuje nekatere nekdanje borce, ki so si umazali roke z zločini, npr. vpletene v genocid nad Romi leta 1942.
Na borčevski organizaciji so zamudili priložnost, da bi končno sprejeli dokazano in izpričano resnico. Namesto tega raje v duhu preteklosti s hudimi žalitvami obkladajo tiste, ki dejstva in pričevanja predstavljajo širši javnosti.
Vemo, da je od tistih, ki so desetletja lagali o tisočih padlih Nemcih v Dražgošah in v tem duhu nadaljevali še leta po tem, ko je bilo število 26 padlih okupatorjev dokazano, težko pričakovati resnicoljubnost. A prav ta – resnicoljubnost oziroma skladnost z zgodovinskimi dejstvi, bi bila zdravilna za razklano telo vsega naroda.
In končno tudi za ugled partizanskega gibanja, saj je že dozorelo spoznanje po opravičilu prebivalcem Dražgoš, ki so jih fanatični poveljniki proti njihovi volji in kljub njihovim prošnjam izpostavili napovedanemu okupatorjevemu terorju. Upajmo, da se bo to čim prej zgodilo, saj je ideoloških interpretacij dražgoške tragedije konec – na silo jim »verjamejo« le še tisti, ki imajo od tega koristi.
Razlage v duhu »zgradili smo razkošen spomenik, desetletja smo investirali v dražgoško epopejo in zmago in tega si ne pustimo vzeti« je sicer moč razumeti, vendar ne tudi podpreti. Naj ima končno prednost resnica pred ideologijo, naj imajo Dražgošani, ki so neprostovoljno plačali najvišji davek, prednost pred politiki, ki pridejo v Dražgoše enkrat na leto predavat njim in slovenski javnosti »kako je bilo in bo«.
Človeško življenje je bilo dragoceno takrat in danes. Kot humana družba se moramo civilizirati in prisluhniti tistim, ki so bili tu največje in celo neprostovoljne žrtve. Izhodišče je jasno, povedano tudi v Utripu: »Odpor proti okupatorju je visoko etično upravičen, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikoli ne.«
Med stotinami izrazov podpore, ki v teh dneh množično prihajajo na naslov avtorja oddaje Utrip na RTV Slovenija, so tudi taka, ki so jih zapisali Dražgošani, in zato še posebej zanimiva. Ena od gledalk tako piše: »Iskrene čestitke za izredno kvalitetno in strokovno podkrepljen Utrip o dogajanju v Dražgošah.
Še marsikaj bi se dalo povedati tudi o povojnem dogajanju v Dražgošah, o strahu, ki so ga preživljali ob gradnji nove cerkve, o priporih, v katere so pošiljali drugače misleče, med njimi parkrat tudi mojega očeta itd. In o tem, kaj doživljamo, ko gledamo borčevske rdeče zvezde in zastave na spomeniku (čeprav le po TV). Kar nekaj Dražgošank po vojni ni hotelo sprejeti borčevske pokojnine, med njimi tudi moja stara mama. Le zakaj?«
V borčevskem napadu na avtorja Utripa je najbolj povedno to, da v nobeni točki ne izpodbijajo nobenega v oddaji omenjenega dejstva. Pišejo, očitajo, potvarjajo, sami postavljajo trditve in odgovore o stvareh, ki jih v Utripu ni. In v to se lahko prepriča vsak, ki najprej prebere borčevski napad in potem pogleda oddajo. Dosegla je rekordno gledanost in je dostopna na tej povezavi tukaj.
Na površne trditve Zveze borcev, da se »nove resnice o Dražgošah objavljajo brez vsakršnih novinarskih ali zgodovinskih kriterijev«, odgovarjam z očitnim dejstvom, da je Utrip dne 15.1. 2022 kot komentar skladen z vsemi novinarskimi in zgodovinskimi standardi. Končno to dokazuje tudi pisanje ZZB.
Če bi imeli argumente, bi bili v napadu na oddajo konkretni in spodobni, tako pa so žaljivi in abstraktni. Navedba, da izjave »ne temeljijo na nobenem zgodovinskem dejstvu«, pokaže vso revščino tega bizarnega napada na avtorja Utripa in domačine, saj znova ne izpostavijo niti ene navedbe, izjave, ki po njihovem ne temelji na zgodovinskih dejstvih.
Še tisti del borčevskega napada, ki govori o »do sedaj nezaslišanemu potvarjanju zgodovine«, potvarja resnico. Vse bistveno o dražgoški tragediji so avtorju povedali Dražgošani že leta 2002 v prispevku za TV Tednik, kar na borčevski organizaciji dobro vedo.
Takrat so izvedli pritisk na vodstvo RTV in v Dražgoše je moral drug novinar, ki je snemal Vinka Hafnerja, naredil je protiprispevek, a na koncu je bilo tudi uredniku Tednika jasno, da bi se z novim prispevkom povsem osmešili in ga ni nikoli objavil.
Na Zvezi za vrednote NOB tudi dobro poznajo izpovedi Dražgošanov Minke Habjan in Franca Kavčiča iz oddaje Pričevalci, ki je bila pred dnevi znova na sporedu TV Slovenija in v kateri pričevalca govorita to, kar je bilo v Utripu, in še veliko več.
Pričevanje, dostopno na povezavi tukaj, temeljito predstavi, kaj se je dogajalo z Dražgošani in kako jih je fanatično partijsko vodstvo žrtvovalo za svoje ideološke cilje. Temu, kar povedo tisti, ki so izgubili očete, brate, domačije…, nihče ne more oporekati – zato se strahopetno spravljajo na avtorja, ki je vsebino predstavil širši javnosti.
Vsaj dvakrat je Zveza borcev skušala ukiniti oddajo Pričevalci, zbirala podpise, peticije, močne podpornike je imela tudi znotraj RTV hiše. Vendar ni uspela, ker je prevladal interes javnosti, da izve več o naši preteklosti in da izve resnico.
Poseben prispevek k aktivnosti borčevske organizacije proti novinarski svobodi in svobodi medijev pa je bil gotovo miting Zveze Borcev proti javni televiziji in mojim oddajam, ki so ga organizirali v Kopru poleti 2018, kar je bilo s strani civilne družbe tudi analizirano v prispevku tukaj.
Na goro očitkov na račun tistega, česar v oddaji ni, seveda ni smiselno odgovarjati. Vendar pa v izogib sedanjim manipulacijam in tistim v prihodnje navajam celotno besedilo oddaje Utrip.
ZIMSKI UTRIP IN KORAKI V PRETEKLOST
(prepis oddaje Utrip, TV Slovenija 15.1. 2022, avtor Jože Možina, vir: tukaj)
Jože Možina: Mraz se je spustil nad domovino, ohladil marsikatero misel, ambicijo, včasih se zdi, da tudi kako srce ali razum. Smo januarja 2022 – v realnem času, a tudi v času pravljic in slikanic, ki so najbolj idilične pozimi, ko sneg prekrije podrobnosti in je neskončna belina lahko prispodoba nečesa, kar v resnici ne obstaja ali se ni nikoli zgodilo tako, kot se praznuje. Tako se je začel teden: z veliko mašo v kraju nesrečnega vojnega spomina, v Dražgošah. O tej vasi so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo tudi nekateri odrasli. Pa recimo tokrat bobu bob: kaj je razlog, da ne častijo resnično zmagovite bitke Cankarjevega bataljona mesec prej v Rovtu pod Blegošem, kjer pade 45 okupatorjev in ni ubit noben civilist, ampak namesto tega slavijo tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošam in tudi soborcem pred 80 leti. Tega ne izvemo. Ponavlja se stara mantra.
Nekdanji predsednik Milan Kučan: “Pred 80 leti se je tu, na obronkih Jelovice, zgodilo, kar se v vojnah dogaja. Izzvalo je vse, kar je v človeku najžlahtnejšega, vzbudilo pa tudi, kar je v njem najslabšega. Boju in odporu borcev Cankarjevega bataljona, ki je bil visoko etično utemeljen s pravico naroda do obrambe svoje svobode in obstoja, je sledil strašen zločin. Maščevanje zaradi poraza, ki ga je prvič na tleh 3. rajha doživela nemška vojska, je bilo strašno.”
Možina: Nemška vojska tu žal ni doživela poraza. Po partizanskem umiku so bili domačini prepuščeni okupatorjevemu ubijanju. Ideološka govorica, ki smo je vajeni, se ohladi, če dobijo glas tisti, ki so tragedijo doživeli in trpeli.
Domačinka: “Na tiste mitinge so vabili, moj brat je rekel tistemu, ki je bil glavni: Kaj mislite? Vi imate v »rugzakih«, kar imate, pa začenjate. Kaj mislite, da boste naredili? V nesrečo boste spravili nas in vas.”
Domačin: “Stane Žagar je govoril nam, tako navdušeno, pač, da bodo zmagali, pa oni so se tudi predstavili takrat, kot da so slovenska partizanska vojska.”
Domačin: “Je rekel Žagar, da bomo branili Dražgoše do konca. Ljudje, posebno moj oče, je rekel: »Nemogoče, če je Nemec pred Moskvo, da boste to obdržali.« Je rekel: »Dal vam bom za jesti, pa se umaknite na Jelovico, pa vam bomo še pozimi prinesli za hrano, da boste preživeli, če ne, bomo pa mi nesrečni.« Seveda nas niso poslušali. Ko je bila ura osem, so pa še v našo vas prišli Nemci in so obkolili hiše, možake pobrali, partizana že ni bilo v tej vasi nobenega, v ponedeljek zjutraj. In nič nam niso povedali, da bi se umaknili.”
Domačin: “Tiste so takoj vse postrelili. Med njimi so bili tudi moji trije bratje in oče, ki so jih tam postrelili. Tega se ne da opisati. En fant je bil star takrat morebiti tri, štiri leta, je enkrat v tisti grozni tišini, ko smo tam ležali ali stali v snegu, pravi: A nas še ne bodo?”
Možina: Moške iz drugega dela vasi so žive zažgali, vse ostale izgnali, vas uničili do temeljev. Na spomeniku, ki se mu poklanjajo, še vedno stoji zapis, da so izbojevali veliko zmago. Lagali so, da je padlo 2000, 500, 120 napadalcev, čeprav je že desetletja, kar je zgodovinar Tone Ferenc dokazal, da je padlo 26 okupatorjev in 9 partizanov. Nemci so pobili še 41 nedolžnih domačinov.
Domačin: “Ko se je spomenik delal, sem bil jaz tudi zraven, smo zahtevali za teh 41 ljudi napise. In smo bili toliko premajhni ali toliko nepomembni, ko je vas izgubila 41 ljudi, da so rekli, da to pa ne paše v ta spomenik.”
Možina: Tudi pred 20 leti je bil slavnostni govornik Milan Kučan in takrat je izjavil, da je bila ta bitka smiselna in potrebna.
Domačinka: “Če ne bi bili prišli noter partizani, mogoče tega ne bi bilo.”
Domačin: “To je bila čisto politična zamisel, dajmo tole vas žrtvovati, potem bomo pa lahko rekli ljudem: Poglejte, kaj so Nemci naredili. Drugače so pa zame krivi partizani, da smo mi to prestali, kar smo. Smo bili proti okupatorju, vsi, ampak nismo bili pa komunisti.”
Možina: V Dražgošah se nekateri še oklepajo pravljične potvorjene zgodovine, medtem pa slavnostni govornik Milan Kučan že vidi novodobni fašizem, kamor – zanimivo – uvršča tudi novo zgodovinopisje.
Milan Kučan: “Današnje podobe fašizma niso enake tistim iz polpretekle zgodovine, a idejna izhodišča so enaka. Treba je povedati, kam lahko vodijo razgradnja ustavne ureditve, poskusi vladanja z odloki, izigravanje in izsiljevanje zakonov, posegi v načelo delitve oblasti, napadi na sodstvo in sodnike, na neodvisnost tožilcev in policije, na nadzorne ustanove, na svobodo tiska, na človekove pravice in dostojanstvo, kam vodijo uporaba in spodbujanje sovražnega in prostaškega govora, nespoštovanje ločitve Cerkve in države, odnos do beguncev, zloraba zgodovinopisja …”
Možina: Tako lahkotno spolzi iz ust beseda fašizem, kot kletvica. Tako žaljivo za tiste, ki so res trpeli pod tem režimom, in nespodobno sploh, ko to izreka nekdanji vodilni funkcionar komunizma, fašizmu sličnega totalitarizma, zatiralca demokracije in človekovih pravic, ki je pobil, pregnal, izropal, onesrečil na desettisoče Slovencev. Še več kot fašizem, kot kaže graf slovenskih izgub med vojno in po njej, kjer je domača komunistična gverila kot povzročitelj žrtev takoj za nemškim okupatorjem.
Fašiste bo, kot piše, kar iztrebil poslanec, ki še vedno nosi poitalijančen priimek (Marko Bandelli, SAB – op. av.). Kdo ti fašisti so in kako se jih bo lotil, še ni povedal. Vsekakor obvlada retoriko časov, ko so drugače misleče sproti poimenovali in jih pokončevali.
Odpor proti okupatorju je visoko etično upravičen, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikoli ne. Okupacija je izvorno zlo, a tako veliko število žrtev je vojna terjala tudi zaradi načina partizanskega boja, revolucije, protirevolucije, zato smo plačali neprimerno višjo ceno kot na primer Francija, kjer se je v bitkah odločala usoda Evrope, ki je tudi imela protiokupatorski odpor, a izgubi manj kot odstotek prebivalstva, Slovenci pa kar 6,7 odstotka.
Prvemu predsedniku Kučanu, ki še vedno velja za prvo avtoriteto slovenske levice, se letos v Dražgoše niso prišli pokazat Kulovci, ni bilo Fajonove, ne Šarca, Bratuškove, le Luka Mesec. Kaj to pomeni?
Se lahko zgodi, da bodo botri levice izpustili iz rok prepirljive vrabce in pograbili Goloba, ki ga javnomnenjske ankete uvrščajo na streho slovenske politike?
Če za Dražgoše še vlada zmeda, kdo je zmagal, je Robert Golob z 18 tisočaki plače in nagrado v državnem podjetju, ki lahko sega preko milijona, nedvoumno zmagovalec sedanjega časa, vendar v tem ni sreče, kot sam pravi.
Robert Golob: “Sreča ni v tem, da imaš plačo, ki je desetkrat višja, pa to jaz lahko povem. Jaz vam lahko povem, da moja sreča ne izhaja iz moje plače; to je nesmiselno. Zakaj je moja plača pomembna? Zato ker je to motivator, da narediš več. Nek kriterij moraš imeti.”
Možina: Predsednik državnega sveta, ki se tudi spušča v državno politiko, ima drugačne motive in kriterij uspešnosti.
Alojz Kovšca: “Z g. Golobom se razlikujeva po tem, da je vse, kar sem jaz kdaj ustvaril, ustvarjeno z mojimi rokami in mojim umom. G. Golob je bil vedno del sistema, del državnega gospodarstva. Jaz pa sem velik zagovornik realnega, ne pa državnega gospodarstva, zaradi tega ker menim, da realno gospodarstvo igra fair play na trgu.”
Možina: Ali srečo lahko prinaša oblast? Kakšna je pot do nje?
Golob: “Prvič, program sam je mrtva črka na papirju. Ne bom nobene stranke omenjal, a če greš brat programe in to, kar delajo zdaj, ko so na vladi, to nima zveze z ničimer. Drugič: bolj kot program so pomembni nosilci področij. Zakaj? Ker skozi nosilca vidiš njegov vrednostni sistem in veš, kako se bo obnašal, ko bo dobil oblast. In ko dobiš oblast, to je, hmm …”
Možina: Zoran Janković že ve, kaj prinaša oblast, in ve, kaj je sreča. Ta teden jo je morda znova srečal na sodišču.
Novinarka, prispevek: “Tako je Zoran Janković v spremstvu odvetnika danes zjutraj prišel na sodišče.
Zoran Janković: “Dobro jutro.” Novinarka: “Kaj pričakujete danes?” Janković: “Oprostilno sodbo.”
Novinarka: V sodni dvorani, kjer sta se mu pridružila soobtožena sinova Damjan in Jure Janković, pa po dobrih treh urah oprostilna sodba.
Možina: Janković je že pred leti na hrvaški televiziji izdal recept.
Posnetek s HTV: Na vprašanje novinarja “Vas ne skrbi, da bi vas nekega dne obsodili in poslali v zapor?” je Janković odgovoril: “Pa niti slučajno. Jaz sem bil v vseh mojih letih na področju izvršne oblasti največji nasprotnik Janeza Janše.”
Možina: Okrog Janez Janše – bolje: nasprotovanja njegovi vladi – se gosti predvolilna mrzlica in približuje vrelišču. Vključuje se leva civilna družba, s silno preprosim izhodiščem:
(posnetek twitter, izjava Nika Kovač): “Podpiramo tudi vse stranke, ki ne bodo šle v vlado z Janezom Janšo ali z NSi-jem.”
Rosvita Pesek v pogovoru s predsednikom vlade: “Kako komentirate to vrenje na levem polu?”
Janez Janša: “Če govorimo pogojno o levem polu, potem se mi zdi, da je tam neko razsulo, izguba kompasa, izguba vsebine, identitete, če hočete, in v takih primerih se seveda vedno pojavi iskanje nekega novega Mesije, nekega rešitelja. Ne govori se o programih, ampak samo o nekom, ki bo prišel in bo rešil katastrofo.”
Možina: Pred volitvami se vnema boj za interpretacijo uspešnosti aktualne vlade in deležu dolga.
Marcel Štefančič, Studio City: “Britanski tednik Economist je Slovenijo uvrstil med gospodarske zmagovalke pandemične krize. Slovenska vlada je navdušeno prikimala, opozicija pa besno odkimala.”
Milan M. Cvikl, SD: “Od začetkov pandemije smo imeli 31,7 milijarde javnega dolga. Konec septembra, zadnji podatki: 40 milijard. Torej, ustvarili smo 1,2 % rasti, 600 milijonov, za to pa investirali, porabili, zapravili 9 milijard evrov.”
Polona Rifelj, državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu: “Če govori o takih velikih zadolževanjih oz. dolgovih naše države, si lahko pripišejo SD sami. V času njihove vlade so se zadolževali po 7-odstotni obrestni meri, mi smo se po -0,25 odstotkov, kar pomeni, da bomo vrnili manj denarja, kot smo si ga dejansko sposodili. Poleg tega, da so njihove milijarde šle v bančno luknjo, takrat smo bili na naslovnicah vseh mednarodnih časopisov kot najslabši in mislim, da ni čas, da se vrnemo tja. Torej, zadolževali smo se pametno, ker ravno cilji našega zadolževanja so bili, da se nagradijo oz. da se pomaga podjetjem, da gre denar neposredno do ljudi.”
Možina: Sto dni do volitev so začeli odštevati Socialni demokrati.
Milan Brglez, SD: “Zakaj so te volitve tako pomembne? Zato, ker jih je samo na ta način z volitvami možno spraviti iz te hiše. Imamo kandidatko za predsednico vlade RS in močno strokovno ekipo. Zavzemamo se za to, da postanemo resna evropska država, ki bo usmerjena na zahod.”
Možina: Za pot na zahod bi se veljalo otresti tolikšne plašnosti pred spomenikom revolucionarja Kidriča (posnetek poklona pred spomenikom in vzvratne hoje – op. av.). Tile koraki nazaj v preteklost vrha SD-ja niso ravno v smeri prihodnosti. Ta je žal še vedno v znamenju epidemije covida-19.
V torek smo dosegli nov rekord okuženih in v četrtek je javna televizija v posebni oddaji zgledno osvestila in opogumila državljane, ki so, kot drugje po svetu, naveličani vega, kar vsiljuje virus.
Infektolog Federico V. Potočnik: “Razmere so zelo resne. Stvar, s katero se najtežje spoprijemaš, je s smrtjo, z umiranjem predvsem mladih ljudi, prej zdravih. To je stvar, ki je ne pozabiš. Pomislite, da če so ljudje siti covida, koliko šele siti moramo biti mi, ki smo se prisiljeni ukvarjati s tem praktično vsak dan. Tako da bomo vsi veseli, če nam bodo lahko pomagali že z osnovnimi ukrepi: distanca, maska, higiena rok, higiena kašlja in cepljenje.”
Marko Seifred, prebolel s covid-19: “Najhujše je tisto, ko se kot bolnik zbudiš iz kome, priklopljen si na milijon cevk, odrasel človek v plenici, sam nesposoben karkoli narediti. Neprestano si doma, zaradi bolezni si tudi delno izključen iz družbe.”
Dr. Matej Tušak, psiholog: “55, 60 let stari ljudje mislimo, da nimajo težav. Enormno veliko jih pride z depresijami po prebolelem covidu.”
Vprašanje vzgojiteljice otroku v vrtcu: “Kaj si pa ti želiš?”
Otrok: “Da smo vsi zdravi, da je konec covida.”
Možina: Za mrazom covidnih mesecev gotovo pride otoplitev in naposled pomlad. Ko se ogrejejo srca, okrepi razum in pogum in ko – upajmo – potihne tudi virusna grožnja.
Dr. Jože Možina, novinar TV Slovenija
