Piše: Miran Černec
Prvega januarja 1443 je papež Evgen IV. s papeško bulo razglasil začetek križarskega pohoda, s katerim naj bi Evropejci iz svoje celine enkrat za vselej izgnali agresorske mohamedanske Turke. Potem ko so slednji ob koncu 14. stoletja okupirali južni Balkan in začeli ogrožati sam Konstantinopel, takrat še vedno eno ključnih evropskih mest, je predstavljal papežev poziv najresnejši poskus, da bi se katoličani in pravoslavci Vzhodne Evrope poenotili in izpod Osmanov osvobodili krščanske dežele južno od Donave.
Ni manjkalo veliko, da bi jim to res uspelo; toda zadnja bitka pohoda se je 10. 11. 1444 končala s katastrofo in po njej so dobili Turki prosto pot do osvojitve mesta ob Bosporju – od tam pa nato skoraj 300 let vodili krvavi džihad čez balkansko ozemlje vse do slovenskih dežel …
Križarski pohod leta 1443 se je sicer pomembno razlikoval od tistih, ki so jih evropski kristjani od 11. stoletja izvajali na Jutrovem in v Španiji; v njem so namreč vodilno vlogo prvič prevzele dežele Vzhodne Evrope na čelu s Kraljevino Poljsko in Kraljevino Ogrsko. Slednji sta bili v tem času pravi katoliški velesili; od Baltika do Jadrana sta obsegali neprimerno večje ozemlje od današnjih Poljske in Madžarske, mejili druga na drugo in bili tudi vseskozi v zelo dobrih odnosih.
Zavezništvo med obema kraljevinama se je začelo oblikovati že vsaj leta 1335, ko so se kralji Ogrske, Poljske in Češke v Višegradu ob Donavi sešli na dvomesečnem kongresu, tam zgladili medsebojne spore in sprejeli ukrepe za ukrotitev moči Habsburžanov v tem delu Evrope. Ta naveza se je ohranila tudi po vdoru Turkov na Balkan – in prav višegrajske dežele na čelu s Kraljevino Ogrsko, ki je imela v regiji življenjske interese, so takrat prispevale levji delež v boju proti osmanski invaziji …
Ozemlje, za katerega so se potegovali Turki in Ogrska, je bilo pravzaprav tudi ozemlje stika med katoliško in pravoslavno Evropo, zato si je papež Evgen IV., ki je zasedel položaj leta 1431, prizadeval zaceliti razkol med zahodnimi in vzhodnimi kristjani ter s tem prispevati odločilni duhovni moment za osvoboditev južnega Balkana.
Papežu je to delno uspelo, ko je 6. 7. 1439 z listino Laetentur Caeli ob podpori bizantinskega carja Ivana VIII. vsaj formalno dosegel vnovično združitev Katoliške cerkve in vzhodnih pravoslavnih cerkvá; že nekaj let kasneje pa je presodil, da je treba preiti od besed k dejanjem – in na novega leta dan 1443 razglasil začetek križarskega pohoda, ki bi lahko povsem spremenil tok zgodovine.
Trenutek za to ne bi mogel biti boljši; tako pravoslavni Srbi kot katoliški Hrvati, tako Madžari kot Romuni, tako Grki kot Bolgari so imeli turškega divjanja na Balkanu dovolj – a ob tem so lahko zdaj računali tudi na pomoč mogočne velesile s severa, Kraljevine Poljske.
Maja leta 1440 je bil namreč v Višegradu za kralja Ogrske kronan takrat komaj 15-letni poljski kralj Vladislav III. Jagelonski, s čimer je bilo pod enim vladarjem združeno ogromno ozemlje, ki je na Donavi neposredno mejilo na Otomanski sultanat – in bilo je jasno, da se bodo na papežev poziv prvi odzvali prav podaniki mladega kralja.
Ob podpori madžarskega vojvode Janoša Hunyadija in srbskega despota Đurađa Brankovića je tako Vladislav na cvetno nedeljo leta 1443 sultanu Muratu II. napovedal vojno, katere neizrečeni cilj je bila popolna odstranitev Osmanov iz Evrope. Z vojsko okoli 40.000 mož so nato vzhodnoevropski križarji prečkali Donavo ter v prvi fazi pohoda s pomočjo lokalnih upornikov dosegli lepe uspehe; novembra 1443 so osvobodili Kruševac, Niš in Sofijo, prodrli globoko v Bolgarijo ter si čez tamkajšnje gorske prelaze že utirali pot na jug, da bi udarili na takratno sultanovo prestolnico – Odrin.
Če bi jim slednje uspelo, bi to pomenilo smrtni udarec za otomanski imperij, Konstantinopel bi bil odrešen in zgodovina Balkana bi se odvila bistveno drugače – toda tik pred božičem, 12. 12. 1443, so se Turki v bitki na Zlatici, v gorah osrednje Bolgarije, s skrajnimi močmi ubranili pred končnim porazom.
Vso zimo 1443/1444 se je nato med nasprotnima stranema ohranil status quo in spomladi, ko so se križarji vrnili v ogrsko prestolnico Budo, so se začela mirovna pogajanja; po več mesecih je bilo 15. 8. 1444 sklenjeno 10-letno premirje, po katerem naj bi Turki Ogrski izplačali visoko vojno odškodnino, se umaknili iz Srbije in Albanije ter iz svojih ječ izpustili vse krščanske talce.
Čeprav so bili pogoji premirja ugodni, pa so tako kralj Vladislav kot njegovi vatikanski svetovalci sklepali, da bi bilo mogoče iztržiti več; in padla je usodna odločitev o nadaljevanju pohoda. V tej drugi fazi podviga sta kralj Vladislav in Hunyadi s precej manjšo vojsko 20.000 mož do novembra 1444 prodrla vse do Varne na bolgarski obali Črnega morja, od koder naj bi s podporo benečanske flote udarila na jug, osvojila Odrin in zlomila otomansko moč na stari celini …
Toda razpletlo se je drugače; Turki so namreč v zadnjem trenutku iz Anatolije prek Bosporja prepeljali 60.000-glavo hordo, ki je križarje pri Varni obkolila v brezizhoden obroč. V posledični bitki sta se obe strani skoraj medsebojno iztrebili, toda zmago so vendarle slavili Osmani – in v boju, ki se mu nikakor ni hotel izogniti, je junaško padel tudi nesrečni kralj Vladislav, star le 20 let …
Križarski pohod na jugovzhod Evrope se je tako končal tragično; manj kot 9 let po bitki pri Varni so Turki končno osvojili še sam Konstantinopel – in krščanske dežele južnega Balkana so morale na osvoboditev izpod osmanskega jarma čakati vse do 20. stoletja.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
