Avtor: Miran Černec
Z mirovnim sporazumom v Parizu se je 10. februarja 1763 končala t. i. sedemletna vojna. Vojna, ki jo je Winston Churchill označil za prvo pravo »svetovno vojno«, je bila predvsem spopad med Francijo in Veliko Britanijo za prevlado v kolonijah Novega sveta.
Do njenih prvih bitk tako ni prišlo v Evropi, temveč leta 1756 v Severni Ameriki, kjer so Francozi in Britanci tekmovali za ozemlja v okolici Velikih jezer in dolini reke Ohio.
Tamkajšnji spor se je kmalu prenesel v Evropo, kjer je povsem premešal karte dotedanjih starih zavezništev; Francija, takrat vodilna država kontinenta, je v svojo koalicijo pritegnila Rusijo, Španijo, Švedsko in celo nekdanje bridke rivale Habsburžane, medtem ko so se bile z Veliko Britanijo voljne povezati le Portugalska, nemške protestantske kneževine in Kraljevina Prusija.
Prav slednja je nato v sedmih letih vojne pod vodstvom kralja Friderika Velikega na svojem ozemlju utrpela levji delež bojev in opustošenj, vendar je kljub napadom z vseh strani vzdržala in se ohranila v predvojnih mejah.
Britanci, ki se v spopad na stari celini skoraj niso vpletali, so se medtem osredotočili na boj v Novem svetu; končno jim je uspelo zlomiti francoske ambicije v Severni Ameriki in s podpisom sporazuma v Parizu leta 1763 jim je morala Francija izročiti Kanado in ozemlja vzhodno od reke Mississippi.
Po porazu v vojni je starodavno francosko monarhijo le 29 let kasneje odnesla revolucija; Britanci pa so zmago, ki so jo iztržili tudi s pomočjo nemške oz. pruske vojaške spretnosti, dobro unovčili – na njenih temeljih so namreč v naslednjem stoletju zgradili največji imperij v znani človeški zgodovini.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
