Avtor: Miran Černec
Po enem najbolj razvpitih sodnih procesov v Evropi 18. stoletja je bil 4. februarja 1738 v Stuttgartu javno obešen Joseph Süss Oppenheimer, nemško-judovski bankir, finančnik in domnevni zvodnik na dvoru vojvode Karla Alexandra Württemberškega.
Sam proces in usmrtitev na 12-metrskih vislicah pred tisoči gledalcev sta nato še dolgo burila domišljijo mnogih – Oppenheimer je postal junak številnih literarnih del, eno od njih pa so več kot 200 let po njegovi smrti uporabili tudi nemški narodni socialisti kot predlogo za morda najzloglasnejši film vseh časov – »Jud Süss«.
Joseph Süss Oppenheimer se je rodil leta 1698 v Heidelbergu kot sin izterjevalca davkov v dobro stoječi trgovski družini; že v mladih letih je spoznal Dunaj, Prago in Amsterdam, po vrnitvi domov pa se je hitro povzpel na družbeni lestvici z opravljanjem finančnih storitev za stranke iz aristokratskih krogov.
V tem oziru je bil Oppenheimer le eden v tradiciji »dvornih Judov«, ki so že od srednjega veka po vsej Evropi lokalnim vladarjem pomagali premagovati finančne težave, kar je bilo sicer dobičkonosen, a tvegan poklic – ni bilo namreč malo primerov, ko se je vladar na koncu obrnil proti njim ali pa so z njimi po njegovi smrti obračunali njegovi podaniki.
Eden od vzrokov, zakaj so bili ravno Judje v zgodnjem evropskem finančništvu tako uspešni, hkrati pa tako osovraženi, je dejstvo, da jim religija ne prepoveduje obrestnega posojanja denarja nejudom; na drugi strani je Cerkev kristjanom večino časa, odkar obstaja krščanstvo, obrestno oderuštvo izrecno prepovedovala.
V poslovni tradiciji svojih rojakov je tako uspešno deloval tudi Oppenheimer; s kapitalom, ki ga je akumuliral s kreditiranjem, pobiranjem obresti in izterjevanjem dolgov od nemških kristjanov, je od manjših strank prestopal na vedno večje ter se končno povzpel v visoko družbo, kjer je s posojili zalagal aristokrate – veliki met pa mu je uspel, ko je leta 1732 spoznal württemberškega prestolonaslednika Karla Alexandra.
Ko je slednji leta 1733 postal vojvoda, je bil Oppenheimer kmalu zatem že njegov ključni finančni svetovalec. Mladi vojvoda, vajen živeti precej potratno in razkošno, je Oppenheimerju prepustil skoraj popolno svobodo v ekonomskih zadevah; ta je priložnost zgrabil z obema rokama in v nekaj letih postal eden najvplivnejših mož v Württembergu, če ne celo v vsem takratnem Svetem Rimskem cesarstvu.
Od uvajanja in izterjevanja novih davkov do organiziranja loterij in iger na srečo, od trgovanja z dragimi kamni do kovanja denarja, od prodajanja koncesij za trgovino z vinom in s soljo do ustanavljanja manufaktur je Oppenheimer vse bolj obvladoval življenje protestantske dežele.
Toda medtem ko so se zavoljo njegove spretnosti vojvodove blagajne polnile, je med podaniki vrelo; večina navadnih deželanov namreč od Oppenheimerjevih reform ni imela prida koristi, kvečjemu je morala plačevati višje davke, cene, cestarine in mostnine – seveda pa marsikomu od njih tudi ni bilo prav, da Württembergu gospodari Jud.
Hkrati je vojvoda storil usodno napako, ko je davčne odločitve samovoljno prepustil Oppenheimerju, ne da bi se pred tem posvetoval z deželnimi stanovi; in čeprav si slednji takrat še niso upali odkrito nastopiti proti svojemu vladarju, ni trajalo dolgo, da se je lahko njihov bes sprostil na njegovem finančnem svetovalcu.
Vojvoda Karl Alexander je namreč 12. 3. 1737 iznenada umrl – mestna straža v Stuttgartu je Oppenheimerja aretirala še isti dan, mu zasegla vse premoženje in dokumentacijo ter zapečatila njegovo stanovanje.
Sledile so obtožbe, ki jim še do dandanes ni bilo mogoče priti povsem do dna; med drugim so Oppenheimerja obtoževali veleizdaje, ropanja deželnega premoženja, pedofilije, prešuštništva, korupcije, sramotitve protestantske vere … Med bolj pikantnimi so bile obtožbe o njegovih domnevnih razmerjih z damami iz visokih krogov, ki pa jih je zaradi ugleda slednjih sodišče pometlo pod preprogo.
Koliko je bil Oppenheimer v zadevi dejansko kriv in koliko grešni kozel za dejanja drugih, ostaja odprto vprašanje; dejstvo pa je, da so ga po sodnem procesu, na katerem se je imel pravico braniti preko odvetnika in na katerem so proti njemu pričali tudi nekateri njegovi judovski rojaki, 9. 1. 1738 obsodili na smrt.
Na dan usmrtitve se je v Stuttgartu zbralo okoli 20.000 gledalcev, ki so v živo spremljali, kako je bil obešen na 12 metrov visokih vislicah, največjih v cesarstvu; njegovo truplo je nato razobešeno v železni kletki v svarilo javnosti menda viselo še celih 6 let.
O primeru Süssa Oppenheimerja je bilo v naslednjih desetletjih napisanih na kupe del, ki do njegovih rabot večinoma niso bila prizanesljiva; šele po 2. svetovni vojni je delno obveljal za nedolžnega in za žrtev montiranega procesa, a sodba niti 282 let po njegovi usmrtitvi še ni dokončna – v stuttgartskih arhivih namreč o obtožbah proti »Judu Süssu« že iz časov procesa obstaja obsežna dokumentacija, ki do dandanes – iz takšnih ali drugačnih razlogov – še ni bila v celoti znanstveno predelana.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
