Avtor: Gašper Blažič
Dvomim, da kateri od bralcev še ni slišal za koliščarje, prastare prebivalce Ljubljanskega barja. Gre za še eno civilizacijo na slovenskih tleh iz zelo davnih časov, kar dokazujejo tudi številne arheološke najdbe.
Večina Slovencev se bo na koliščarje spomnila ob že skoraj legendarnem oglasnem sporočilu za izdelke (barve) Belinke: »Les je lep. – Ti ’maš domišljijo.« Marsikdo pa se bo spomnil tudi na najpomembnejši roman duhovnika in pisatelja Janeza Jalna »Bobri«, ki govori prav o življenju koliščarjev. Zgodovina ene od prastarih civilizacij na slovenskih tleh pa sega precej pred nastanek rimske Emone.
Nekoč je bilo jezero …
Močvirnata pokrajina južno od Ljubljane proti Igu sama po sebi ne vzbuja velikega zanimanja, a sestava tal priča o tem, da je bilo na tem območju plitvo jezero, ob katerem se je razvila naselbina. Nastala naj bi bila že pred 6500 leti, ko so tja prišli prvi poljedelci in pustili svoje sledove.
Prvo koliščarsko najdišče so tako odkrili že leta 1875 pri Igu, danes pa je znanih že več kot 40 najdišč. Dve nekdanji naselbini sta bili vpisani celo na Unescov seznam kulturne dediščine, saj gre za ene najstarejših ostankov naselbin v okolici Alp.
Primerki, ki so jih odkrivali arheologi, so precej različni: od ostankov kolišč pa vse do orodij in celo do preprostega orožja za lov tako iz lesa kot tudi kamna in kovin. Leta 2002 so arheologi naleteli na leseno kolo z osjo, ki ga sedaj hrani ljubljanski mestni muzej.
Arheološke najdbe izhajajo iz različnih obdobij, tudi iz rimskega, v kasnejšem obdobju pa je mogoče zaslediti izdelke iz gline. Leta 1890 so na Kozlerjevem posestvu pri Črni vasi izkopali celo ladjo, primerno za plovbo v plitvih vodah.
Poljedelstvo, živinoreja in lov
Seveda pa je treba opozoriti, da so kolišča gradili le določeno obdobje, do takrat, ko je jezero prešlo v močvirje in barje (poseben tip mokrišča, kjer zastaja voda) – tako so si prebivalci nove domove ustvarjali na kopnem.
Kot piše Anton Velušček v knjigi »Koliščarji«, so se koliščarji tam ukvarjali tudi z rejo domačih živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Iz tega časa je že znano, da so poznali tudi domače pse, sicer pa so se veliko ukvarjali z lovom in tudi ribolovom, nabirali pa so tudi gozdne sadeže in izdelovali keramične posode.
Najdbe metalurških pripomočkov in predmetov iz bakra pa dokazujejo, da so se vsaj od četrtega tisočletja pred Kristusom ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih dolbli iz ogromnih hrastovih debel, medtem ko so za poti zunaj barja uporabljali tudi vozove. Vse to pomeni, da so bili prastari prebivalci južnega dela Ljubljanske kotline zelo iznajdljivi in prilagodljivi.
Sicer pa je zanimivo, kako arheološke najdbe hitro pokažejo način življenja v tedanjih časih. Koliščarji so namreč poznali tudi velike glinene uteži, ki so bile zapečene na ognju (žgana keramika), vendar so bile v sredini »surove«. In prav v sredini so bile velikokrat žitne pleve, ki so jih koliščarji dodajali glini.
Z analizo je bilo mogoče ugotoviti, da je šlo pri plevah, ki so jih prastari prebivalci Ljubljanskega barja namenoma shranjevali, za dve vrste pšenice in ječmen. Poleg poljedelstva je bil glavni vir preživetja lov, za kar so morali uporabiti orožje, s katerim so lahko tarčo zadeli na daljavo. Lok in puščice torej.
Dobro ohranjeni predmeti
Obstaja kar nekaj razlogov, zakaj je toliko tovrstnih arheoloških najdišč po vsem svetu uvrščenih na seznam Unesca. Po eni strani gre za najdišča, kjer so predmeti zakopani globoko v mokrišče ali jezersko dno, so v stalnem stiku z vodo in se zato bolje ohranjajo.
Zato arheologi laže ugotovijo starost organskih materialov, kot so les, tekstil, rastlinski ostanki in kosti. Prav ti predmeti se lahko v takšnem okolju ohranijo tudi več tisoč let, da ne omenjamo v nekaterih primerih tudi človeških trupel, zakopanih v šoto (po navadi je šlo za prikrit umor ali za posledico obrednega žrtvovanja), ki so bila ob odkritju še zelo dobro ohranjena.
S tem imajo arheologi tudi zagotovljen vpogled v najzgodnejše oblike kmetijstva pa tudi v tehnične inovacije naših davnih prednikov. Kolišča so tako najboljši arheološki vir za evropska prazgodovinska naselja pa tudi priljubljena točka za turiste. Tako je na Igu urejena stalna razstava Koliščarji z velikega jezera, ki jo je uredilo Kulturno-umetniško društvo Fran Govekar, ki ga vodi poslanka v državnem zboru Alenka Jeraj.
Drugi razlog za vpis na seznam kulturne dediščine pa je tudi zavarovanje odkritih kolišč, ki so izpostavljena okoljskim vplivom, tudi zaradi novogradenj v bližini, kar seveda predstavlja nevarnost za obstoj arheoloških najdb.
Niso živeli v samoizolaciji
A motili bi se, če bi mislili, da so bile vse te koliščarske skupnosti povsem izolirane od drugega sveta. Izkop nekaterih predmetov (denimo kamnitih sekir) kaže, da so imele te skupnosti stik tako z Balkanom kot tudi z območji na severu Apeninskega polotoka in tudi s civilizacijo v Alpah.
Spomnimo: v istem času je bila že razvita civilizacija na območju današnjega Bohinja. To pomeni, da je med temi skupnostmi prihajalo do stikov in medsebojnih vplivov. Ta podatek je pomemben tudi zaradi dejstva, da so se od bakrene dobe naprej začeli pojavljati postopki predelave rude v kovino in s tem izdelava kovinskih predmetov.
Po mnenju arheologov so se kolišča okoli Alp – zato jih je mogoče najti v številnih alpskih državah (Avstrija, Švica, Italija …) − pojavljala v obdobju od pet tisoč let do petsto let pred Kristusom, kar pomeni, da se je obdobje koliščarstva končalo še pred vzponom Rimskega cesarstva.
Iz vsega tega je jasno, da so med našimi davnimi predniki tudi koliščarji. Zanimanje zanje je veliko, zato je tudi na spletu mogoče najti kar precej zanimivosti o njih. Če pa bi radi videli, kakšno je koliščarsko naselje, se lahko oglasite na Troštovi 5 na Igu, kjer je postavljena že omenjena stalna razstava o koliščarjih.
Več informacij je na spletni strani https://drustvo-frangovekar.si. Seveda ne pozabite na ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
