Avtor: Miran Černec, L. B.
V noči na 11. 6. 1903 so bili v državnem udaru srbskih oficirjev in kasnejših ustanoviteljev skrivne organizacije »Črna roka« v Beogradu umorjeni takratni 26-letni srbski kralj Aleksandar Obrenović, njegova žena Draga in predsednik vlade Dimitrije Cincar – Marković. Atentat, ki je v eni sami noči obglavil vrhovno oblast balkanske kraljevine, je imel daljnosežne posledice ne le za Srbijo, temveč tudi za vso regijo in Evropo.
Po njem je namreč državi znova zavladala dinastija Karađorđevićev, ki je pod vplivom Rusije in zahodnih lobijev začela voditi vse bolj agresivno politiko proti svoji sosedi Avstro-Ogrski – skrivnostna »Črna roka«, delujoča pod okriljem te dinastije, pa je desetletje kasneje organizirala še atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in s tem celo sprožila začetek 1. svetovne vojne.
Aleksandar Obrenović, ki je skušal Srbijo po osvoboditvi izpod turškega jarma ohraniti na poti približevanja Evropi, je prestol sicer zasedel še kot najstnik po abdikaciji svojega očeta Milana. Mladi kralj je bil med podaniki priljubljen, zunanjepolitično pa se je tako kot njegovi predhodniki iz dinastije Obrenovićev naslanjal na dve velesili svojega časa: na Avstro-Ogrsko in na tradicionalno srbsko zaveznico Rusijo.
Obe državi sta bili sicer tekmici za vpliv na Balkanu, toda Obrenovići so znali med njima spretno krmariti, miriti strasti in poskrbeti, da so od njiju dobili, kar je Srbija potrebovala za napredek in stabilnost. Toda Aleksandar je imel kljub prizadevanjem za ohranitev krhkega ravnovesja na Balkanu tudi močne sovražnike – dinastijo Karađorđević in njene vplivne podpornike.
Fevd med Karađorđevići in Obrenovići se je sicer vlekel že vse od začetka 19. stoletja; Karađorđevići so bili iz Srbije izgnani leta 1858, njihov v Franciji izšolani prestolonaslednik Petar – ki se je v mladih letih kot francoski vojak celo boril proti Nemcem v francosko-pruski vojni – pa je dobršen del življenja preživel v poskusih, da bi Obrenoviće spravil s prestola.
Koliko je imel ob tem podpore francoskih lobijev, ki so si že od leta 1871 prizadevali za revanšo z Nemčijo, ostaja skrivnost – dejstvo pa je, da je njegov kasnejši prevzem oblasti v Srbiji vplival na dogodke, ki so po učinku padca domin dejansko zrušili tako nemško kot avstro-ogrsko cesarstvo. Uradni razlog za nenadni izbruh nezadovoljstva s kraljem Aleksandrom, ki je pripeljal do državnega udara, je bila sicer njegova zveza z 10 let starejšo vdovo Drago Mašin.
Takoj po njuni zaroki leta 1900 so se po beograjski čaršiji namreč razširile govorice, da naj bi bila kraljeva izbranka lahkoživka in poleg tega še jalova – oboje pa naj bi postavljalo pod vprašaj obstoj srbske monarhije. Zgražanje javnosti je sicer uplahnilo, ko je kralju za zaroko čestital sam ruski car Nikolaj II. in bil glavna priča na njegovi poroki. Toda nezadovoljstvo nad Aleksandrovo odločitvijo so zarotniški krogi uporabili za prav peklenski načrt.
Eno od ključnih vlog pri slednjem je odigral oficir Dragutin Dimitrijević, velesrbski nacionalist in član generalštaba srbske vojske, ki je med letoma 1901 in 1903 v največji tajnosti zbral skupino častnikov, pripravljenih, da kralja Aleksandra nasilno odstranijo z oblasti. Čeprav je Obrenović po poroki res naredil nekaj nepriljubljenih potez – še posebej je odmevalo prezgodnje oznanjevanje kraljičine nosečnosti, ki se je izkazalo za zmotno –, je med Srbi ohranjal precejšnjo podporo in še na zadnjih parlamentarnih volitvah pred atentatom, 31. 5. 1903, so zmagale njemu zveste politične sile.
A le 10 dni po tem uspehu je sledil brutalni umor. V večernih urah 10. 6. 1903 se je namreč v Beogradu zbrala skupina oficirjev pod vodstvom Dimitrijevića in okoli polnoči krenila nad kraljevo palačo. Zarotniki so imeli podpornike tudi med člani kraljeve garde. Eden od njih je bil Petar Živković – 30 let kasneje glavni obraz »šestojanuarske diktature« v Kraljevini Jugoslaviji –, ki jim je od znotraj odklenil vrata v palačo ter jim tam pomagal izklopiti elektriko.
V zamračeni stavbi, kjer kralju zvesti gardisti v zmešnjavi niso zmogli učinkovito obračunati z vsiljivci, se je nato odvila prava drama in po dveh urah mrzličnega iskanja so pučisti tik pred svitom odkrili kraljevi par, skrit v tajnem zaklonišču. Kralj in kraljica sta bila takoj ustreljena, v isti noči pa so sledili še umori predsednika vlade in nekaterih vidnih Aleksandrovih podpornikov. Tri dni kasneje je bil za novega kralja Srbije razglašen Petar Karađorđević, ki je iz Ženeve prispel v Beograd le dva tedna po umoru svojega predhodnika.
Kljub prvotnemu zgražanju so takratne evropske velesile – predvsem tiste, ki so v tem času že stiskale obroč okoli Avstro-Ogrske in Nemčije − Karađorđeviću razmeroma hitro priznale legitimnost, novi kralj pa se je nato izkazal za njihovega zvestega zaveznika v rovarjenju proti habsburški monarhiji.
Pod njim so se tudi dokončno razplamtele ambicije velesrbskih nacionalistov na Balkanu; večina oficirjev, ki so sodelovali pri umoru zadnjega Obrenovića, je bila nagrajena z visokimi funkcijami, Dragutin Dimitrijević pa je kot ključni mož »Črne roke« nato leta 1914 celo organiziral sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda.
Krvavi dogodki junija 1903 v Beogradu so tako tlakovali pot h katastrofi, ki je za vedno spremenila Evropo – po njej pa so se pod oblastjo Karađorđevićev brez pravice do samoodločbe za več kot 20 let znašli tudi Slovenci.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
