Piše: Miran Černec
7. 1. 1072 so v Palermo, takrat ključno mesto arabskega Emirata Sicilija, zmagovito vkorakale čete normanskega pustolovca in vojskovodje Rogerja I. To je bil odločilen trenutek v več desetletij trajajočem boju za osvoboditev Sicilije izpod muslimanske okupacije; otok v neposredni bližini Italije, ki so ga Arabci zasedali več kot 200 let, je po osvojitvi Palerma kmalu v celoti znova prešel pod krščansko oblast – ta nepričakovana zmaga nad islamom pa je navdihnila Evropejce, da so nato pred koncem 11. stoletja organizirali svoj prvi pravi križarski pohod in leta 1099 osvobodili še Sveto deželo.
Osvoboditev Sicilije, ki se je v več fazah odvila med letoma 1061 in 1091, je bila pravzaprav zaseben pustolovski podvig; tisto, kar ni uspelo niti bizantinskemu carju niti papežu v Rimu, sta namreč takrat praktično na lastno pest izvedla dva normanska brata vikinške krvi, Robert in Roger iz rodbine Hauteville – nemalo pa je k razpletu te neverjetne dogodivščine pripomogla tudi prava srednjeveška ljubezenska zgodba.
Brata Robert in Roger sta se sicer rodila daleč stran od Sicilije, v francoski Normandiji; njun oče Tancred je bil reven plemič, čigar vikinški rod se je na ozemlju pod oblastjo francoskih kraljev naselil že v 10. stoletju. Tancred je imel 12 sinov; in ker njegova skromna posest ni zadostovala za dostojno preživetje vseh, so se v duhu svojih skandinavskih prednikov kmalu raztepli po svetu v iskanju slave in bogastva.
Za Normane, izredno vešče bojevnike, je bila v tistem času še posebej privlačna južna Italija, nikogaršnja zemlja, ki so se jo skušali polastiti tako Bizantinci kot Vatikan, tako Sveto Rimsko cesarstvo kot lokalni langobardski plemiči – in tako so se tja sredi 11. stoletja odpravili iskat srečo kot plačanci tudi najstarejši Tancredovi sinovi, Vilijem, Drogo, Humpfred in Robert. Ni trajalo dolgo, da so s spretnim služenjem zdaj enemu, zdaj drugemu gospodarju normanski bratje v regiji porazili vse konkurente in leta 1042 – v brk načrtom Vatikana in Bizanca – na jugu italijanskega škornja celo ustanovili svojo lastno grofijo Apulijo in Kalabrijo.
Ta država, uradno sicer podrejena papežu, a dejansko pod popolnim nadzorom rodbine Hauteville, je nato postala središče normanske moči in odskočna deska za njihove nadaljnje ambicije v Sredozemlju – predvsem za morebitni napad na Sicilijo, bajno bogat otok, ki je bil že vse od leta 831 pod oblastjo muslimanskih Arabcev.
A za ta končni podvig je Normanom manjkal še nekdo … Najmlajši od Tancredovih sinov, Roger, je v času, ko so njegovi starejši bratje želi slavo in bogastvo z osvajanji po jugu Italije, ostajal doma v Normandiji in nič ni kazalo, da se jim bo pridružil pri njihovih podvigih. Morda bi pri tem tudi ostalo in Sicilija bi bila prav lahko še danes muslimanska – toda vmes je posegla ljubezen.
Mladi Roger se je v svoji domovini namreč nesmrtno zagledal v Judith d’Evreux, hčer bogatega plemiča; čeprav so bila čustva menda obojestranska, za zaljubljenca ni bilo dosti upanja, saj so ju ločile prevelike razlike v družbenem statusu – Judith je spadala v sam vrh normanskega plemstva in njena rodbina ji v normalnih okoliščinah nikoli ne bi bila dovolila poroke s sinom revnega Tancreda.
Tako Rogerju ni preostalo drugega, kot da se je tudi on iz Normandije odpravil na dolgo pot iskat srečo in bogastvo za svojimi brati v Italijo … Na jugu Apeninskega polotoka je pristal poleti 1057, kjer ga je sprejel in vzel pod okrilje njegov 15 let starejši brat Robert, takrat že sam grof Apulije in Kalabrije.
Kljub razliki v letih sta se brata odlično ujela in 26-letni Roger se je izkazal za rojenega bojevnika; uspešno je Robertu pomagal utrditi oblast v državi, in ko je bil ta leta 1059 s papeževim blagoslovom povzdignjen v vojvodo, na jugu Italije ni bilo niti koščka ozemlja več zunaj nadzora rodbine Hauteville.
Toda čeprav je Robert s svojim mlajšim bratom pošteno delil plen in zemljo, so Rogerja začele mikati večje stvari in sanjal je, da bo nekega dne vendarle tudi sam postal gospodar na svojem – začel je pogledovati na Sicilijo, rajski otok, ki ga od Kalabrije loči le 3 do 5 km širok Mesinski preliv.
Maja 1061 je nato sledil prvi napad obeh bratov na severovzhod Sicilije in brez večjih težav sta tam Arabcem iztrgala Messino, ki je postala izhodišče za njuna nadaljnja osvajanja – Roger pa je za slednja takrat dobil še nepričakovano dodatno motivacijo. Prav v tem času je namreč iz Normandije v južno Italijo pribežala tudi njegova nesojena ljubezen Judith d’Evreux – in Roger, zdaj nikakor več revež, ni okleval, temveč jo je nemudoma vzel za ženo.
Od takrat naprej je bil normanski vojskovodja na Siciliji neustavljiv; od bitke pri Ceramiju junija 1063, v kateri je s komaj 300 vitezi in pešaki odločilno porazil daleč številčnejšo muslimansko vojsko, do osupljive obrambe Troine, v kateri mu je pomagala k zmagi prav njegova Judith, je Roger do januarja 1072 kronal svoja osvajanja z zavzetjem Palerma, takrat poleg Konstantinopla in Cordobe največjega in najbogatejšega mesta Evrope.
Do leta 1091 je bila v njegovih rokah vsa Sicilija, ki ji je kot grof Roger I. vladal vse do smrti 22. 6. 1101. Tako je sin revnega normanskega plemiča v iskanju svoje osebne sreče in ljubezni spremenil tok evropske zgodovine; Sicilija se namreč nikoli več ni vrnila pod muslimansko oblast – njena uspešna osvojitev pa je bila le nekaj let kasneje navdih tisočem krščanskih Evropejcev, ki so se leta 1095 podali na prvi križarski pohod v Sveto deželo.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
