Avtor: Metod Berlec
Jesenski meseci leta 1991 so bili zelo kritični za DEMOS. V Slovenski demokratični zvezi je prišlo do razkola v stranki na 3. kongresu SDZ 12. oktobra 1991, kar je bilo že dolgo časa pričakovano. SDZ je tako razpadla na levo in desno frakcijo.
Leva stran (liberalna) pod vodstvom Igorja Bavčarja, Dimitrija Rupla Franceta Bučarja ter Tineta in Spomenke Hribar je ustanovila Demokratsko stranko, desni del (konservativni), pa se je pod vodstvom Rajka Pirnata preimenoval v Narodne demokrate.
Vezi med strankami se trgajo
Demokrati, ki so bili vse bolj nezadovoljni s Peterletovo vlado, so se začeli razgledovati, s katero stranko zunaj Demosove koalicije bi lahko sestavili novo vlado.
Prav tako pa je bila Demosova vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta vse bolj izpostavljena negativni medijski kampanji, ki so jo vodili časopisni in elektronski mediji v lasti opozicije oziroma starih struktur in so ustvarjali psihozo o popolni nesposobnosti Peterleta in njegove vlade.
Ta kampanja je pomembno pripomogla k razpoloženju ljudi in tudi h kasnejšemu padcu Demosove vlade, saj se je na primer vsakodnevna reklama po radiu za časopis Delo začela z besedami: »Dobro jutro, revščina!«
Konec leta 1991 si je Demosova vlada zelo prizadevala za mednarodno priznanje Slovenije. Do njega je v polni meri prišlo 15. januarja 1992, ko so Slovenijo priznale države Evropske skupnosti.
Hkrati pa se je po dr. Jožetu Pučniku (njegovo pričevanje leta 1997 za potrebe diplomske naloge avtorja teh vrstic z naslovom »Koalicija Demos in njena vloga«) vse bolj povečevala samovolja predsednika vlade Peterleta in tudi zunanjega ministra Rupla.
Peterle se oktobra in novembra 1991 sploh ni več pogovarjal z nikomer v Demosu, ampak je deloval popolnoma na svojo pest. Tako se je na primer s Ferijem Horvatom dogovarjal, da bi nadomestil Andreja Ocvirka, podpredsednika vlade, ki je bil takrat formalno še član socialdemokratske stranke, vendar ni o tem obvestil nikogar v stranki.
Ko ga je Pučnik vprašal, kaj pravzaprav misli, mu je odvrnil, da je on odgovoren za vlado in da »že ve, kaj dela«, sicer pa da se je s Horvatom samo pogovarjal. Poleg tega pa naj bi Peterle spet poskušal uvajati neke spremembe v že spremenjeni zakon o lastninjenju.
Prelomni sestanek v Dolskem
Zaradi takih razmer v Demosu je Jože Pučnik, takoj ko je bilo konec leta 1991 znano, da bo Slovenija 15. januarja 1991 mednarodno priznana, 30. decembra 1991 sklical sestanek Sveta Demosa v Dolskem pri Ljubljani.
Tam je Pučnik dejal, da ni več pripravljen lagati javnosti, kako v Demosu harmonično sodelujejo, in predlagal spremembe v notranji strukturi koalicije, s tem da bi vse pomembne odločitve sprejeli na Svetu Demosa, vlada pa bi morala te sklepe izvrševati. »Če se ne zmenimo za skupno generalno politiko, jaz ne vidim smisla za to koalicijo.«
Pučnik je postavil ultimat: »Ali se dogovorimo za spremembo notranje strukture oziroma sodelovanja v Demosu, če pa ne, moramo izvoliti novega predsednika Demosa, kajti jaz pod takimi pogoji nisem več pripravljen biti predsednik. Mi imamo sedaj samostojnost, priznanje in gremo lahko v reorganizacijo Demosa.«
Potem so se poskušali dogovoriti za novega predsednika. Pojavilo se je več imen: Bavčar, Rupel, Pirnat … Pučnik je dejal: »Jaz sem pripravljen podpreti vsakogar, naše socialdemokratske glasove ima, samo dajte ga izbrati.« Vendar se jim ni uspelo dogovoriti za novega predsednika, zato so predlagali, naj bi bil Pučnik še šest mesecev predsednik.
Pučnik je to zavrnil in dejal, da če se ne dogovorijo, bo on naslednji dan sklical tiskovno konferenco in formalno odstopil. Potem so se pogovarjali, kaj bi storili. Pučnik je dejal: »Ali smo se sposobni, da sodelujemo, ali pa gremo narazen. Jaz nisem več pripravljen lagati, da lepo sodelujemo, če pa se samo grizemo.«
To je potem poprijel Rupel in dejal: »No pa se razidimo.« Nato so prav na hitro poiskali list papirja. Tega je iz svoje torbe potegnil Igor Omerza, a je bil na prvi strani že popisan, zato so »Sporazum o razpustu Demosa« natipkali na zadnjo stran.
SPORAZUM O RAZPUSTU DEMOSA
Nesporno je, da je koalicija Demos dosegla večino točk svojega predvolilnega programa, zlasti uspešno tiste, ki zadevajo osamosvojitev, suverenost in mednarodno priznanje RS, kar ustvarja pogoje tudi za uspešnejše gospodarjenje.
Stranke so sklenile, da zaradi političnih razlik zaključijo koalicijo Demos in predlagajo predčasne volitve, ki naj bodo najkasneje do konca aprila 1992. Pri tem se podpisane stranke obvezujejo, da bodo storile vse, da bo pravočasno sprejeta volilna zakonodaja.
V času do predčasnih volitev bodo stranke, ki so v vladi, storile vse, da bo država delovala normalno. Hkrati podpisane stranke predlagajo ostalim parlamentarnim in skupinam, da v času do predčasnih volitev sodelujejo pri urejanju najnujnejših vprašanj. Vlada naj za čas do predčasnih volitev pripravi predlog nujno potrebnih nalog in ukrepov, še posebej tistih na področju gospodarstva.
Podpisane stranke bodo odslej najnujnejša stališča usklajevale na sestankih predsednikov strank in rednih sestankih klubov strank.
Podpisane stranke predlagajo, da se odslej redno sestajajo vodje vseh
parlamentarnih strank in skupin.
Dolsko pri Ljubljani, 30. dec. 1991
Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka: Ivan Oman, Marjan Podobnik; Slovenski krščanski demokrati: Lojze Peterle, Ignac Polajnar; Socialdemokratska stranka Slovenije: Jože Pučnik; Zeleni Slovenije: Dušan Plut; SDZ – NDS: Igor Bavčar, Rajko Pirnat; LS: Franc Golja
O tem sestanku je Rupel v knjigi Skrivnost države (1991) zapisal, da je bilo stališče demokratov, da je treba zamenjati Peterleta ne glede na volitve, ki morajo biti tako ali tako v najkrajšem času. »Naš kandidat za predsednika vlade je bil Bavčar.
Padli so vse mogoči predlogi, vendar stvar še ni bila zrela.« Po mrzličnem posvetovanju znotraj stranke so sprejeli kompromisni predlog: »Formalno je Demosa konec, ker se je izčrpal in končal svojo zgodovinsko nalogo; Peterle lahko ostane do volitev, za njim začasno ostane tudi Demosova vlada, vendar morajo biti volitve najkasneje do aprila 1992.
Ta predlog so krščanski demokrati in še kdo drug sprejeli s figo v žepu, saj so računali, da volitev tako kmalu ne more biti. Pirnat je imel enega svojih demagoških nastopov, ko je trdil, da Demos še zdaleč ni uresničil svojega programa.
V glavnem ga je uresničil (demokratične ustanove, samostojnost, mednarodno priznanje …), je pa postal sam sebi ovira pri gospodarskem preoblikovanju.«
Zgodovinsko pomembna koalicija
Neformalno je Demos oziroma njegova koalicija nekako životarila do 22. aprila 1992, ko je bila Peterletovi vladi v tretjem poskusu izglasovana nezaupnica in je bilo Demosove koalicije resnično konec.
Ob tem lahko mirno zapišemo, da je Demos uresničil največjo željo vseh Slovencev, to je samostojno in neodvisno državo Slovenijo, ni pa izpeljal potrebnih gospodarskih reform za pravo tržno gospodarstvo, saj je v ozadju vseskozi deloval »vzporedni mehanizem globoke države«.
Vzroki za razpad Demosa so različni. Danilo Slivnik je v svoji knjigi »Kučanov klan« zapisal, da je za razpad kriv Kučanov klan, ki si je pridobil na svojo stran določene pomembne ljudi znotraj Demosa (zakonca Hribar, Rupel, Bučar, Bavčar).
Tine Hribar je za to okrivil narodne demokrate in Lojzeta Peterleta, ki naj bi postavljal v ospredje samo svoje strankarske interese. Podobno je Bučar za razpad Demosa obtoževal vodstvo krščanskih demokratov, češ da so si prizadevali, da bi se polastili Demosa in prek njega uveljavili klerikalne politične zamisli iz preteklosti.
Pri tem je Bučar močno pretiraval. Logično je bilo, vendar ne za vse, da Demosova desnosredinska vlada pomeni prehod iz socializma v demokratičen tržni sistem in hkrati tektonski premik v slovenskem političnem prostoru bolj na desno, kjer je slovenski narod zgodovinsko gledano vedno bil, česar pa veliko ljudi ni moglo sprejeti.
Vsekakor pa lahko rečemo, da brez Demosa ne bi bilo mogoče uveljaviti zamisli o plebiscitu kot obliki narodove samoodločbe. In brez vodilnih Demosovih politikov ne bi bilo tiste politične volje, ki je zbrala moč za razglasitev suverene neodvisnosti Republike Slovenije in nato za obrambo slovenske države pred invazijo jugoslovanske armade.
A ta volja do moči že ni bila samo zadeva Demosa, marveč stvar slovenskega naroda in vseh parlamentarnih strank, kot je zapisal Hribar v Novi reviji leta 1992. Oprta je bila na narodno soglasje, že izpričano na plebiscitu; to narodno soglasje je bilo tisto, ki nam je končno, se pravi 15. januarja 1992, prineslo mednarodno priznanje.
To mednarodno priznanje ni samo priznanje Slovencev kot naroda, ampak hkrati tudi potrditev slovenske državnosti, naše zmožnosti, da v obstoječem mednarodnem prostoru nastopamo kot subjekt oziroma nacija.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
