Avtor: Metod Berlec
»Vedeli so, da lahko našo vlado vržejo kadarkoli, in sicer po formuli, ki so jo prvič že 12. junija 1991 razlagali na izdajalskem sestanku takratnemu predsedniku jugoslovanske vlade Anteju Markoviću«, je v predgovoru dopolnjenih Okopov v začetku leta 2014 zapisal Janez Janša.
Janša je takrat pisal o svoji drugi vladi, hkrati pa je opozoril, kako je postkomunistično omrežje že pred slovensko osamosvojitvijo razmišljalo, da bi zrušilo Demosovo vlado. Spomnimo. Dvanajstega junija 1991 je prišel v Ljubljano predsednik Zveznega izvršnega sveta Socialistične federativne republike Jugoslavije Ante Marković. Kot se je tega dogodka spominjal Janez Janša v Premikih leta 1992, je kakor med svojimi prejšnjimi obiski tudi tedaj zahteval denar (od carin), v zameno pa ponujal svoje posredovanje pri Veljku Kadijeviću. Slednji je bil takrat zvezni sekretar za ljudsko obrambo in je vedno znova grozil, da bo vojska posredovala v Sloveniji, če ta ne bo dala nabornikov, denarja za vojsko in zvezne organe. Marković je v podkrepitev svoje zahteve s seboj pripeljal admirala Staneta Broveta, ki je bil Kadijevićev namestnik.
Ante Marković v slovenski skupščini
Po uvodnem sestanku s predstavniki slovenskega izvršnega sveta oziroma vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta so slovensko skupščino obiskali Ante Marković, Živko Pregl in Stane Brovet, čeprav je, kot je zapisala Rosvita Pesek v svoji knjigi Osamosvojitev Slovenije (2007), delegat Vitomir Gros temu ostro nasprotoval. Zahteval je, da o tem odločajo vsi delegati (danes bi rekli poslanci), saj je bil prepričan, da nihče nima pravice pripeljati v skupščino kogarkoli brez soglasja skupščine. A pri tem ni bil uspešen.
Tako je najprej pred delegati slovenske skupščine nastopil predsednik slovenske republiške vlade Peterle in dejal, da se vsi zavedajo stvarnih pooblastil zvezne vlade, a ob tem menijo, da je prav njeno razumevanje slovenskih procesov pomembno za reševanje jugoslovanske krize. Pri tem je o uvodnem pogovoru s predstavniki zvezne vlade poudaril, da so pogovori potekali v strpnem ozračju, »sogovorce pa sem obvestil, da smo se pripravljeni pogovarjati o morebitnih novih povezavah, kakor smo se bili pripravljeni pogovarjati doslej«.
Izvršni svet RS je tako Markoviću predlagal, da bi Slovenija postopno prevzela objekte in opremo JLA, in sicer do 31. decembra 1993. JLA pa je pri tem ponudil, da bi do takrat varovala zeleni pas in opravljala preventivni nadzor zračnega prometa nad Slovenijo.
Pred slovenskimi delegati je potem z dolgim govorom nastopil še Markovič, ki je ugotavljal, da je bilo med zvezno in republiško vlado že prejšnje leto sedem pogovorov, ki so se nanašali na vojaške zadeve, pa niti eden na gospodarstvo. Kar pa zadeva razdruževanje, je dejal: »Že sam dokument o razdruževanju je poslan samo republikam, ni poslan Jugoslaviji in njenim institucijam, po moje je bila to velika strateška napaka, videli pa bomo njene posledice.« Kar zadeva delovanje zvezne države, pa je bil Marković, kot je zapisala Peskova, najostrejši dotlej, odkar so se pogajali, saj je naštel nekaj zahtev, od katerih ne bo odstopal: posojila, vlaganja v Jugoslaviji, izvolitev predsednika predsedstva SFRJ, odpoved vsem enostranskim odločitvam, enoten monetarni sistem …
V nasprotnem po Markoviću čaka Slovenijo sanitarni kordon in izolacija. No, zaradi tega govora so ga Demosovi poslanci izžvižgali, hkrati pa se je odzval podpredsednik slovenske vlade Andrej Ocvirk in Markoviću očital, da objektivno podpira tiste enote, ki si prizadevajo za močno federacijo, da ohranjajo plansko gospodarjenje in neučinkovito gospodarsko strukturo z močno porazdelitveno funkcijo federacije, seveda v svojo korist.
Celonočno prepričevanje in pogajanje
Janša je v Premikih leta 1992 nato opisal nadaljevanje tistega dne: »Po Markovićevem nastopu v skupščini in pogovorih na vladi, pri katerih nismo prišli daleč, ker smo zahtevali, da Marković prizna plebiscitni rezultat v Sloveniji kot legitimno dejstvo, je sledila večerja v Vili Podrožnik.
Večerja se je spremenila v celonočno prepričevanje in pogajanje, tako da sta Marković in Brovet odletela v Beograd šele proti jutru. Oba beograjska gosta sta igrala čudno igro. Marković je v pogovorih vso noč vztrajal pri zahtevi ‘spoštovanje zveznih zakonov do morebitne drugačne odločitve zvezne skupščine’, medtem ko je Brovet nastopal ‘mehko’ in obljubljal, da do dneva razglasitve slovenske samostojnosti ne bodo s silo novačili nabornikov.
Večkrat je ponovil, da bo JA spoštovala odločitev slovenske skupščine 26. junija, na kar je Marković vedno dodal: ‘Če jo bodo potrdili pristojni zvezni organi.’ Vedeli smo, da imajo enote JA že izdelane načrte za zaporo državne meje, zato Brovetu nismo zaupali, je pa njegov umirjeni in na trenutke celo sproščeni nastop le postavil Markovića v čudno luč, saj je v primerjavi s predstavnikom vojske izpadel kot ekstremist.«
Pri tem je Janša še zapisal: V nekaj dnevih nam je na podlagi dodatnih informacij iz našega vira v GŠ JA postalo jasno, da se vojska do 26. junija v resnici ne namerava spuščati v kake manjše akcije, kakršna je bila tista v Pekrah, temveč načrtuje rešitev ‘vseh svojih težav s Slovenijo naenkrat’.«
Marković se je tajno sešel z opozicijo …
Danilo Slivnik je že kmalu po osamosvojitvi leta 1991 v svoji knjigi Sto osamosvojitvenih dni zapisal, da je dan po sestanku v Ljubljani Marković v Zagrebu Franju Tuđmanu razlagal, da ga osamosvojitvene razmere v Sloveniji ne skrbijo preveč, češ da je videl, da »vodstvo ne ve, kaj bi, opozicija pa naj bi bila tako ali tako proti«.
No, razlog, da je Marković vedel, da je opozicija proti osamosvojitvi, je bil ta, da se je slednji skrivoma sešel s takratno slovensko opozicijo. Lojze Peterle se je leta 2016 v intervjuja za knjigo Slovenija in pika! tega srečanja z Markovićem namreč spominjal kot skrajno mučnega, saj je bil slednji »trd, kategoričen, grozeč in ciničen«. »Nihče vas ne bo podprl. Dobili ne boste niti enega dolarja.«
Peterle: »Mislim, da sva večkrat ponovila eno in isto. Popoldne je nastopil v skupščini, potem pa smo ga več kot eno uro čakali za večerjo v Vili Podrožnik. Izkazalo se je, da se je vmes mudil na sestanku s Cirilom Ribičičem in z drugimi opozicijskimi politiki ter jih nagovarjal, naj potegnejo z njim.«
In res, kot je razkril Janez Janša septembra 1992 ob t. i. prisluškovalni aferi, se je Marković v tistem času kot star politični lisjak tajno sešel z vrhom SDP in LDS, pri čemer je preverjal, ali obstaja možnosti, da bi opozicija vrgla Demosovo vlado in zamrznila osamosvajanje.
V smislu, da je vsaka nova vlada razrešena obveznosti prejšnje, zato je lahko pragmatična in pripravljena na kompromis. Demosovo vlado naj bi po njegovo skupaj držal samo še 26. Junij, in če se takrat ne bo nič zgodilo, bo ta padla.
Opozicijski stranki je pri tem, kot je zapisal Danilo Slivnik v knjigi Kučanov klan (1996), brez nepotrebnega ovinkarjenja vprašal, ali sta voljni v Sloveniji prevzeti oblast: »Ste pripravljeni sestaviti vlado?«
… in z njo razpravljal, kako zrušiti Demosovo vlado
A opozicijski stranki naj bi se bili domnevno, kot je zapisal Ciril Ribičič v svoji knjigi Rad sem jih imel (1993), čudili tej njegovi ponudbi in jo zavrnili. Predsednik SDP Ribičič pa naj bi bil poskušal Markovića prepričati, naj neha izvajati pritisk na Slovenijo in se namesto v vojaškimi vprašanji ukvarja z gospodarstvom.
In Marković naj bi bil nezadovoljen odšel s tega sestanka. A kot kaže njegovo ravnanje po tem sestanku, ki ga je opisal Janša v Premikih, je bil predsednik ZIS nato v pogovorih s predstavniki slovenske vlade neizprosen. Verjetno tudi zato, ker se je na lastne oči prepričal, kako si opozicija želi zrušiti vlado in je skeptična do slovenske osamosvojitve.
To potrjuje tudi ravnanje predsednika LDS Jožefa Školča (Slivnik, 1996), ki je že pred sestankom z Markovićem razlagal, da Slovenija nima nobene možnosti, da preživi enostransko odcepitev, zaradi česar se je treba z Beogradom pogovarjati in najti pravi kompromis, do takrat pa lahko Slovenija z nekaterimi osamosvojitvenimi koraki malo počaka.
Školč je tako Markovićeve predloge vzel resno in takoj napisal pismo, s katerim je naslednji dan v imenu LDS slovensko vlado pozval, naj se 26. junija odpove »operetni razglasitvi države Slovenije«. Pri tem je še zapisal, naj vlada jasno pove, kaj čaka državo po tem datumu, in državljanom neha z lažnimi scenariji mazati oči.
Pri tem so v LDS računali, da bi odstop od osamosvojitve povzročil hud razkol v Demosu in posledično padec vlade. A pri tem so se hvala bogu ušteli in se ta scenarij ni uresničil. Ga je pa potem Kučanov klan začel uresničevati v mesecih po osamosvojitvi …
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
