Avtor: Miran Černec
V boju proti uporniški vojski starovercev in lokalnih fevdalcev je bil 29. julija 1030 ubit eden prvih krščanskih kraljev Norveške, Olaf II. Haraldsson. Junaška smrt vladarja, ki si je prizadeval pokristjaniti in poenotiti divjo deželo Vikingov, je imela za vso Skandinavijo neslutene posledice.
Kmalu po njej je bil namreč Olaf II. razglašen za svetnika, njegov kult pa se je hitro razširil ne le po Norveškem, temveč tudi po drugih nordijskih deželah. Kar mu ni uspelo v življenju, je tako sv. Olaf dosegel po svoji zemeljski smrti.
Postal je morda najbolj priljubljen krščanski zavetnik v Skandinaviji, njegovo čaščenje pa je bistveno pripomoglo, da so se do takrat trmasto staroverski Vikingi dokončno pokristjanili in se vključili v evropski civilizacijski krog.
Legendarna bojna sekira kralja Olafa je kasneje našla svoje mesto celo v norveškem državnem grbu, njemu samemu pa do dandanes pripada častitljivi naziv »Rex Perpetuus Norvegiae – Večni kralj Norveške«.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracije.
