Piše: Gašper Blažič
Komaj nekaj dni po končanem praznovanju dneva, ki ga dejansko ni bilo, 80. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte namreč, so akterji tranzicijske levice sprožili nov pogrom proti vladi. Razlog? Uporaba starodavnih simbolov pri predsedovanju Slovenije, natančneje karantanskega panterja.
Privoščimo si kratek skok v bližnjo zgodovino. Leta 2008 je Slovenija prvič predsedovala Evropski uniji in tudi takrat je slovensko vlado vodil Janez Janša. 19. marca 2008 je MMC RTVS objavil članek o karantanskem panterju na Janševem suknjiču, saj je premier nosil značko, ki so jo opazili že januarja tisto leto.
V uradu vlade za komuniciranje so takrat pojasnili, da značke nosijo predsedniki vlad oziroma držav članic, ministri in visoki predstavniki namesto klasičnih akreditacij na srečanjih, ki jih gosti predsednik vlade predsedujoče države, ki je hkrati tudi predsednik Sveta EU. Na vprašanje, ali bi značka lahko pomenila provokacijo za Avstrijo, pa so v uradu vlade za komuniciranje pojasnili, da je karantanski panter simbol Karantanije in ima pomembno mesto v slovenski zgodovini.
Črni panter je bil sprva grb vojvodine Koroške in obmejne Karantanske krajine, iz katere je pozneje nastala vojvodina Štajerska, obe vojvodini pa sta izhajali iz prvotne Karantanije, so pojasnili. Sicer pa mediji takrat niso kaj dosti problematizirali uporabe tega simbola.
Panter kot nacistična ikonografija?
Tokrat je bilo drugače. Informacija o tem, da bodo manšetni gumbi kot reprezentativna darila v času predsedovanja imeli simbol panterja, je naletela na velik odpor. Mainstream mediji so kar tekmovali med seboj v tem, kdo bo glasneje dokazal, da gre za izmišljen simbol, ki nikoli v zgodovini Slovencev ni obstajal.
No, tu se dejansko problem šele začne, saj se je v glavnem oglašal tisti del stroke, ki meni, da o nastanku Slovencev lahko govorimo šele od 19. stoletja naprej – in šele z NOB naj bi Slovenci iz ljudstva postali pravi državotvorni narod. Vse, kar izhaja iz časa pred 19. stoletjem, pa je samo mit. No, razen nekaj književnikov od Primoža Trubarja dalje. O vsem tem smo v Demokraciji pisali v rubriki Slovenci in slovenstvo.
Vendar je ta MMC RTVS, ki leta 2008 ni imel pripomb na uporabo panterja, tokrat objavil mnenja etablirane stroke. Poglejmo. »Tako imenovani karantanski panter je dobesedno izum zgodovinskega zanesenjaka Joška Šavlija izpred 40 let,« je dejal Miha Kosi z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa (ZRC SAZU). »Neko navidezno sklicevanje na neko slavno preteklost in s tem seveda povzdigovanje samega sebe v sedanjosti spominja na nacistično ikonografijo,« pa je dejal Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo (ZRC SAZU). Težke besede, ni kaj.
Panter – simbol Spanheimov
A kot smo že vajeni, v mnenju etablirane stroke, še zlasti takrat, ko je slednja zaveznik tranzicijske levice pri spolitiziranih vprašanjih naše zgodovine, spet zija luknja. Kot pravi Kosi za Karantanijo, »v osmem stoletju, ko je ta politična tvorba na ozemlju kasnejše vojvodine in današnje avstrijske dežele Koroške obstajala, grbov nikjer v Evropi ni bilo«.
Morda za zgodovinsko kneževino Karantanijo to res velja, ne pa tudi za srednjeveško vojvodino Koroško, ki je nasledila Karantanijo. Tam se črni panter že pojavi kot simbol plemiške rodbine Spanheim, ki sicer izhaja iz nemškega Porenja. Znano je, da so bili Spanheimi tudi prvi izpričani gospodarji ljubljanskega gradu in da se v 12. stoletju v povezavi z njimi omenja Luwigana na mestu nekdanje rimske Emone.
Prav v tistem času se prvič pojavi heraldizirani panter v njihovem grbu, in sicer na pečatu listine koroškega vojvode Hermana Spanheimskega. Sicer pa je bil med Spanheimi najbolj znan koroški vojvoda Bernhard Spanheimski iz 13. stoletja. Prav on naj bi bil po slovensko pozdravil viteza Ulrika Liechtensteinskega, ko je pripotoval iz Benetk, oblečen kot Venera. Izrekel je pozdrav: »Buge waz primi, gralwa Venus!«, kar bi v slovenščini pomenilo: »Bog vas sprejmi, kraljeva Venus!« To pomeni, da je vojvoda govoril (tudi) slovensko. Prav Spanheimi so tudi imeli zasluge za širjenje ozemlja dežele Kranjske, s tem pa so širili tudi slovensko etnično ozemlje.
Čeprav so stari Spanheimi, podobno kot grofje Celjski, že kmalu izumrli, pa je simbol panterja postal dokaj pogost. Še danes je namreč del heraldike bavarskih mest. A močan vpliv je imel tudi na Štajerskem. Do leta 1918 je bil beli panter na zeleni podlagi celo osrednji del grba dežele Štajerske. Ostanke tega grba lahko najdete celo v Brežicah in v Rogaški Slatini, heraldično pa se je beli panter ohranil v grbu mesta Gradca.
Kulturna revolucija po slovensko
Toliko o tezi, da je panter izmišljen simbol, ki nima nobene zveze s slovensko zgodovino. Res je sicer, da bi ga zelo težko povezali s starodavno Karantanijo, a po drugi strani je ta simbol povezan s srednjeveškim obdobjem, ki ga sicer levičarski mnenjski voditelji opisujejo kot »mračnega«.
V tistem času je imela deželna pripadnost prednost pred nacionalno, a to vseeno ne more biti izgovor za upravičenost (kulturne) revolucije, ki so jo komunisti izvajali tudi s požigom gradov in s sistematičnim brisanjem (cenzuriranjem) slovenskega zgodovinskega spomina. Povedano drugače: zaletavanje v črnega panterja je amo še en kamenček v mozaiku protivladne gonje. In tragično je, da pri tej burki sodelujejo tudi nekateri zgodovinarji.
»Panterji so ravno toliko slovenski kot grb grofov Celjskih«
Zgodovinar dr. Stane Granda: »Kot smo nedavno lahko prebrali, se panter pojavlja v različnih vlogah v preteklosti ozemlja, ki ga naseljujejo Slovenci. Vsi tako ali drugače upodobljeni panterji so ravno toliko slovenski kot grb grofov Celjskih, katerega sledove imamo celo v državnem grbu. Dejstvo je, da je vse, kar se je na s Slovenci poseljenem ozemlju dogajalo, del slovenske zgodovine. Neandertalsko piščal, vaško situlo, lipicanca in še marsikaj imamo za slovenske. Tragično je, da so naenkrat najglasnejši varuhi slovenstva tudi taki, ki zanikajo Karantance, Beneške Slovence, Rezijane in še marsikaj kot Slovence ali slovensko. Če jih črni panter res tako moti, naj se spomnijo na Sive panterje, ki so se na blejskem združitvenem kongresu 12. marca 1994 zlili v LDS. Kot vidite, so črni njihovi mladi še neosiveli srednjeveški predniki. To je edinstven primer, ki dokazuje LDS kot najstarejšo slovensko stranko. Najprej so bili Črni panterji in LDS je njihov legitimni naslednik.«
Simboli, s katerimi se istovetimo Slovenci
Slovenija je sedanjo zastavo in grb dobila samo dan pred osamosvojitvijo, 24. junija 1991, ko so poslanci tedanje skupščine sprejeli dopolnila k stari republiški ustavi. Rešitev je bila sprejeta tako rekoč zadnji hip in še to dokaj rokohitrsko, tako da dandanes skoraj nihče ni povsem zadovoljen z zastavo, a se vendarle istovetimo z njo.
Vendar pa se večina Slovencev sploh ne zaveda, da je slovenska tribarvnica – in barve zastave izhajajo iz grba – dejansko nastala sredi 19. stoletja. 7. aprila 1848 je namreč Lovro Toman na Wolfovi ulici v Ljubljani prvi izobesil zastavo, ki je dejansko predstavljala vse Slovence. Vendar pa je zastava takrat vsebovala grb dežele Kranjske z modrim orlom, simbolom torej, ki ga sedanji mainstream razglaša za »belogardističnega«, »domobranskega« in podobno.
Tribavnica se je nato ohranila tudi v čas po letu 1945, le da je komunistična oblast nanjo pripela rdečo zvezdo. Je pa zanimivo, da je socialistični grb tedanje SR Slovenije dobil za osrednji simbol Triglav, ki je prav tako dobil velik pomen v 19. stoletju, ko je Slovencem naš najvišji vrh na poseben način priboril duhovnik in narodni buditelj Jakob Aljaž.
V tem socialističnem grbu, ki je bil sicer izdelan po zgledu Sovjetske zveze, so se pojavili tudi lipovi listi. V osemdesetih letih se je po zaslugi turistične akcije za prenovo slovenskega turizma lipov list pojavil kot nov nacionalni simbol, s katerim smo poudarjali svojo identiteto znotraj razpadajoče SFRJ. Še pred razpadom komunistične države pa smo dobili celo neuradno valuto – lipo.
S spremembo državnih simbolov leta 1991 smo vendarle obdržali tribarvnico (ki jo imajo v istem zaporedju barv tudi Rusi) in podobo Triglava, čeprav heraldiki opozarjajo, da grb ne ustreza pravilom heraldike. Vsi dosedanji poskusi, da bi državne simbole posodobili, so se končali klavrno. V grbu pa je vendarle novost: tri šesterokrake zlate zvezde, ki so vzete iz grba grofov Celjskih (ta simbol je danes tudi uradni grb mestne občine Celje).
Kljub temu imamo še nekaj zgodovinskih simbolov, ki izvirajo iz časa Karantanije, ki je zgodovinsko najbolj reprezentativna politična tvorba naših prednikov. To sta predvsem karantanski klobuk in knežji kamen, ki spominjata na tedanje ustoličevanje karantanskih knezov, obred pa se je ohranil tudi kasneje pri ustoličevanje koroških vojvod. Čeprav se tu in tam pojavljata v povezavi s Slovenijo, pa vsaj za knežji kamen velja, da ga zelo ljubosumno varujejo Avstrijci in bi nastal velik škandal, če bi skušali ta simbol »prenesti« v naše državne simbole.
A vendar – kdor si je ogledal kdaj posnetek razglasitve samostojne Slovenije (26. junij 1991), je lahko videl, da je bilo med občinstvom tudi nekaj belih zastav s karantanskim panterjem. Tudi to nekaj pove, mar ne? Vendar pa naj vas vseeno spomnimo, da črni panter kot živalska vrsta ne obstaja. To, kar v naravi označujemo za »črnega panterja«, so dejansko dokaj redki črni primerki leoparda ali jaguarja.
Nasploh pa so grbi današnjih držav velikokrat tako ali drugače povezani z živalmi, zlasti z orli (Nemčija, Poljska, Rusija) pa tudi z velikimi mačkami (denimo grb kraljevine Belgije). V grbih pogosto naletimo tudi na mitološka bitja (zmaj), denimo v ljubljanskem. Glede na to, da je zavetnik naše prestolnice sv. Jurij, ki v znanih upodobitvah prebada zmaja, se seveda postavlja vprašanje, zakaj je zmaj ostal, sv. Jurij pa izginil …
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
