(VOJNA ZA SLOVENIJO) 27. in 28. junij 1991; hudi spopadi slovenskih oboroženih sil z zvezno jugoslovansko armado na mejnih prehodih z Italijo in Avstrijo

Vendar so se po drugi strani njegove enote začele razkrajati, saj so bili prebegi in vdaje njegovih pripadnikov vse pogostejši.

Vzpostavljanje ravnotežja na bojišču

Slovenskim obrambnim silam pa je kljub intenzivnemu bojnemu delovanju nasprotnika uspelo vzpostaviti ravnotežje na bojišču in prevzemati pobudo, tako da so bili nekateri mejni prehodi znova v slovenskih rokah. Z nasprotnikom so se začela pogajanja glede nepotrebnih žrtev na obeh straneh, ukazana je bila prekinitev ognjenega delovanja zoper JLA, začelo se je organizirano reševanje problematike vojnih ujetnikov, prav tako pa je bila uspešna slovenska »vojna« na medijskem področju.

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Medvedjek, Gibina, Brnik, Rožna dolina–Vrtojba, Črniče, Holmec, Bukovje, Karavanški predor, Šentilj, TV-oddajnika Kum in Nanos, Štrihovec.

Na mednarodnem področju pa se je trojka Evropske skupnosti, Jacques Poos, Gianni de Michelis in Hans van Broek, ter slovenska predstavnika Milan Kučan in Dimitrij Rupel v  noči na 28. junij sešla v Zagrebu, kjer so govorili o premirju in trimesečnem moratoriju na izvajanje neodvisnosti Republike Slovenije.

V bojnem spopadu za mejni prehod Holmec je sodelovalo 233 pripadnikov TO RS, 18 aktivnih in 31 rezervnih pripadnikov milice, 9 voznikov reševalnih vozil, 2 zdravnici in 7 medicinskih sester. Med pripadniki TO RS ni bilo smrtnih žrtev, ubita sta bila dva rezervna miličnika, Željko Ernoič in Bojan Štumberger. Tudi vsi huje ranjeni so bili pripadniki milice, in sicer: Otokar Praper, Miran Ring in Maks Breznik.

Na strani JLA so bili trije mrtvi in pet ranjenih V boju je bilo laže poškodovanih še pet ljudi, štirje policisti in en vojak JLA. Območje spopada na Holmcu je bilo z naravno geografskih značilnosti v prid JLA. Mejni prehod je bil v dolini, stražnica pa v neposredni bližini, a nekaj deset metrov više. Prav ta dominantna točka je pripadnikom JLA omogočala dober pregled nad dolino oziroma objekti milice na mejnem prehodu.

V stražnici Holmec je bilo 25. junija 1991 62 pripadnikov JLA, od teh 2 častnika, 2 podčastnika in 58 vojakov, saj se je ekipa običajnih 40 pripadnikov okrepila z moštvom iz Celja, ki je prišlo tja na usposabljanje. Spopad je bil tako rekoč neizogiben.

Pripadniki slovenske policije so 26. junija 1991 ob 7.30 na mejnem prehodu dvignili slovensko zastavo. Odziv pripadnikov JLA je bil, da so polno oboroženi zavzeli položaje v okolici stražnice, saj je bil namen zveznih oblasti zavzeti mejni prehod Holmec, kar naj bi storili pripadniki zvezne milice ob podpori posadke JLA v stražnici.

Da bi obranile svoje položaje, so slovenske sile oblikovale štiri udarne skupine, katerih naloge so bile podrobno razdelane v podpori druga drugi s končnim ciljem prisiliti enoto JLA k umiku v objekt in vdaji ter preprečevati prodor oziroma pomoč pripadnikov JLA iz drugih stražnic. Priprave so bile končane in 28. junija ob 5.10 je sledil prvi rafal na IV. udarno skupino, potem pa še dva. Ta skupina je na desnem krilu, pod kmetijo Oven, padla v zasedo skupine pripadnikov JLA iz stražnice Sonjak.

Poveljnik voda 115. protidiverzantske čete TO Mihael Cerjak je o tem povedal: »… Približno 300 m pred karavlo smo padli v zasedo, vendar nismo takoj odgovorili z ognjem. Vojaka, ki je začel streljati, smo nagovarjali k predaji, vendar tega ni hotel storiti. Nato prideta še dva in mi smo odprli ogenj, pri čemer sta bila komandir patrulje in en vojak ranjena, tretji pa se je predal.«

Ob 5.20 sta sledila še dva rafalna in en posamični strel na III. udarno skupino. Ob 5.30 pa je JLA z vsem razpoložljivim orožjem začela napad na mejni prehod Holmec. Čez nekaj minut je sledilo streljanje iz netrzajnega topa, katerega izstrelki so poškodovali ostrešje stavbe carinikov na mejnem prehodu, pri čemer je bil hudo ranjen poveljnik mejnega prehoda Otokar Praper, laže poškodovan pa miličnik Zlatko Godec.

Ob 5.45 je na streljanje odgovorila tudi TO RS. Spopad je trajal do 7.10, ko so prekinili ogenj zaradi oskrbovanja ranjenih. Poveljniku stražnice so posredovali tudi poziv k vdaji, a ga je zavrnil, saj je od majorja Slobodana Miladinovića, poveljnika 67. obmejnega bataljona, dobil obvestilo o prihajajoči pomoči. V času premirja so se enote TO RS pripravile na drugi del napada z začetkom ob 8.05.

Udarne skupine so popolnili s strelivom in skupine za ognjeno podporo prerazporedili na nove položaje, ob tem pa prejeli obvestilo, da JLA pripravlja helikopterski desant za pomoč enoti na Holmcu. JLA je ob 8.04 znova začela bojno delovati na slovenske enote,  ki so že obkolile območje, spodbujena z novico o pomoči, ki naj bi prihajala v obliki dodatnih sto vojakov iz oklepno-motorizirane kolone, ki je prodirala proti Dravogradu.

Obstreljevanje mejnega prehoda je terjalo tudi prve žrtve na slovenski strani – dva mrtva in enega ranjenega miličnika. Ob 8.26 so znova ustavili bojno delovanje, oskrbeli ranjene in odpeljali ubite na obeh straneh. Ob 9.55 so pripadniki JLA vnovič sprožili strel iz netrzajnega topa.

Na objekt mejnega prehoda so izstrelili zažigalno granato in stavba je zagorela. Miličniki so se znašli v brezizhodnem položaju, pripadniki JLA so streljali nanje, in ko so poveljstvo obvestili o dogajanju, so jim odgovorili:

»Naše enote bodo z vso silo napadle poslopje stražnice, vi pa stecite pri zadnjem izhodu proti podvozu, ki že meji na Avstrijo.« Koncentrični ogenj iz vsega razpoložljivega orožja so enote TO RS odprle ob 10.15. Umik policistov je uspel, ob 10.50 pa so se z vdajo prvih pripadnikov JA končali tudi spopadi med enotami TO RS in JLA na Holmcu.

Enote zvezne milice in vojske so 27. junija, potem ko so slovenski miličniki po pogajanjih okoli 22. ure zapustili mednarodni mejni prehod Rožna dolina, z vsem orožjem, opremo in dokumentacijo tega zasedli.

V noči na 28. junij so se v Koordinacijski podskupini dogovorili, da se mejni prehod zavzame s presenečenjem in z uporabo orožja, čeprav bi morebitni spopad utegnil povzročiti civilne žrtve in veliko gmotno škodo, saj bi zavzetje, s tem da je JLA uspelo zavzeti vse mejne prehode, pomenilo veliko psihološko prednost in moralno spodbudo za slovenske oborožene sile.

Za zavzetje mejnega prehoda so določili dve manjši skupini. Za neposredni napad na enote JLA je bila določena SBS 6. PŠTO, ki jo je vodil major Srečko Lisjak, in oddelek PEM, ki ga je vodil Franc Šumandl. Priprave na napad so potekale v strogi tajnosti, tako da za napad niso vedeli niti nekateri poveljniki enot za širše zavarovanje mejnega prehoda.

Ob 16.30 sta izpred stavbe UNZ proti mejnemu prehodu ločeno odšli obe skupini – teritorialci in miličniki, poleg tega so na mejni prehod poslali kriminaliste, ki naj bi prepričevali civilno prebivalstvo, naj se umakne z območja mejnega prehoda.

Okoli 17. ure so pripadniki PEM zasedli položaje na predelu Rožna dolina–Pristava, pripadniki SBS pa ob hišah in med hišami v ulici 25. maja.  Ob 19.20 je SBS napadla mejni prehod. Napad se je začel z rafali in s strelom iz armbrusta, ki je zadel tank v križišču. Z armbrustom je bil zadet tudi nakladalnik. Tank JLA je kmalu po začetku streljanj začel bojno delovati z mitraljezom.

Po nekaj minutah streljanja je civilist Drago Kosmač, ki je že pred napadom pomagal kriminalistom pri umikanju civilistov z mejnega prehoda, vdrl v prostor mejne milice in tam razorožil skupini starešin JLA in zveznih miličnikov, je opisal dogajanje:

»Odločil sem se, da zajamem oficirje in zvezne miličnike na drugi strani prehoda, kajti le tako bi bilo spopada verjetno hitro konec. Stopil sem do vrat in se pripravil, da stečem na drugo stran. Nisem bil oborožen. Deloval sem tako, kot so me učili pri vojakih. Bil sem namreč v posebni enoti. K meni je pristopil Maffi in dejal, da je on šef mejnega prehoda in naj se odmaknem od vrat. Nisem ga imel časa poslušati, zato sem ga odrinil, stekel čez cesto, vdrl v prostor in zakričal ‘Bacaj oružje, predajte se, obkoljeni ste!’ Nekaj sekund smo se gledali; proti meni so imeli uperjeno orožje.

Znova sem, tokrat močneje, ponovil ukaz za predajo. Delovalo je. Eden od njih je odvrgel avtomatsko puško. Hitro sem se sklonil, jo pobral in repetiral. Naboj je zletel iz nje. Prislonil sem se k steni in še nekajkrat ukazal, naj odvržejo orožje. Zmetali so ga na tla in z dvignjenimi rokami čakali, da sem jim odvzel še osebno orožje, ga izpraznil in odvrgel zunaj njihovega dosega.

Kmalu zaslišim glas: ‘Trebamo lekara, umire kapetan.’ Pogledam, kaj je, in vidim, da podoficir obvezuje Kovačiču roko. ‘Edo,’ sem dejal, ‘zbog toga se ne umire.’ Zajeti oficirji, podoficirji in zvezni miličniki so mirno čakali, ker so bili prepričani, da so res obkoljeni in da nikakor nisem sam.

Ko je bil Kovačič obvezan, sem naročil podoficirju, naj odlomi radijsko anteno in nanjo zaveže ostanek povoja ali gaze. Tako je naredil improvizirano belo zastavico, s katero je kasneje stopal pred skupino, ki se mi je bila vdala. Točnega števila zajetih se ne spominjam, vendar jih je moralo biti vsaj deset.«

Potem ko so se vdali tudi vojaki JLA v delujočem tanku pred prehodom, so se začeli množično vdajati tudi drugi vojaki, saj so bili demoralizirani in zmedeni. Ob 19.36 so se spet slišali streli SBS, usmerjeni tudi neposredno na prizorišče spopada, ki se je že končal.

Lisjak je streljanje pripisoval negodovanju nekaterih častnikov JLA, ki se niso hoteli predati, in še vedno grozeči moči nasprotnika. Ob 19.37 so na prizorišče začeli prihajati tudi prvi pripadniki SBS, nato pa še miličniki PM Nova Gorica in del enote PEM. V spopadu so bili ubiti trije vojaki JLA, 16 jih je bilo ranjenih, ranjenih pa je bilo tudi 6 civilistov, uničena sta bila dva tanka T-55, na strani TO in milice pa ni bilo žrtev.