Avtor: dr. Stane Granda
Ko je vse kazalo, da so Habsburžani trdno v sedlu, se je v naših deželah pokazalo, da ni tako. Vse pogostejši kmečki upori so začeli presegati lokalne okvire in se s koroškim leta 1478 razširili na deželno raven, leta 1515 pa celo na vseslovensko.
Niso bili nobeni revolucionarji, še manj uporniki ali odporniki, na kar se sklicujejo nekateri »borci« in njihovi idejni privrženci – častilci totalitarizma. Zahtevali so staro pravdo. Danes bi rekli pravno državo. To je pomenilo priznavanje njihovih obveznosti v razumnih okvirih, niso pa pristajali na njihovo zlorabljanje, podobno sodobnim privatizacijam.
Odmev upora 1515 so prve slovenske tiskane besede: stara pravda. Zanimivo je, da so jih takrat podprli številni meščani naših mest. Šentvid na Glini je zato izgubil položaj koroškega glavnega mesta, ki ga je potem prevzel Celovec. Toliko opevani hrvaško-slovenski upor 1573, ki je bil krut in tragičen, je dobil v zgodovini predimenzionirane razlage, ker je dišal po hrvaško-slovenskem zajedništvu in celo jugoslovanstvu.
Zasenčil je onega leta 1625, zlasti pa tolminskega leta 1713, ki je bil v bistvu protidržaven v smislu boja proti zlorabam davkov oziroma trošarin. Kmečki upori so se dogajali še kasneje. Zadnji večji je bil proti Francozom leta 1809, tipično antifevdalen pa 1848 okoli Semiča v Beli krajini.
V tem smislu bi bilo mogoče interpretirati še nekatere dogodke iz II. svetovne vojne in nasilne poskuse kolektivizacije kmetijstva po II. svetovni vojni.
Roparski turški vpadi
Če so bili kmečki upori notranjepolitična problematika, pa so bili turški vpadi bolj ali manj del mednarodne. Začeli so se v začetku 15. in z izjemo Prekmurja končali sredi 16. stoletja. glavne vpadne poti so bile v Beli krajini in na Kočevskem. Prek Kostela in krasa so bili sposobni vdreti na Goriško, se od tam podati na Koroško in se potem krožno vrniti prek Štajerske.
Njihov cilj ni bil osvojitev naših dežel, ampak njihovo izčrpavanje, da bi laže dosegli druge cilje. Nemalokrat so izrabili slovensko ozemlje tudi za obračunavanje z Benetkami. Te so na pomoč poklicale celo Leonarda da Vincija, ki je načrtoval obrambo s potopitvijo dela Vipavske doline. Nekateri so bili seveda tudi povsem roparskega značaja: iskanje dragocenosti, hrane in zajemanje sužnjev.
Izvajali so jih predvsem naši »južni bratje« v turški službi. Pravi Turki naj bi bili na naše ozemlje kot vojaki prišli samo dvakrat v zvezi z napadi na Dunaj 1529 in 1683, ko so se njihove enote vračale. Obramba je zahtevala ogromne človeške žrtve in materialne stroške. Dodatno utrjevanje gradov in mest, zidanje taborov, organiziranje obveščevalne organizacije z grmadami ali s streljanjem, financiranje obrambnih sil, katerih najvišja stopnja je bila organizacija obrambne »fronte« Vojne krajine od Varaždina do Senja.
Kot neke vrste najemniki so tam delovali krajišniki, Uskoki, ki pa jih je bilo treba vzdrževati. Čeprav so mnogi plemiči iz slovenskih dežel tam dosegli visoke vojaške časti in dohodke, je bilo tudi za to treba najti denar. Prav organizacija protiturške obrambe je okrepila notranje povezave dežel s slovenskim prebivalstvom v okviru Notranje Avstrije. Ta posebna državna teritorialna organizacija je imela sedež v Gradcu.
Ker so zaradi turških vpadov na slovenskem etničnem ozemlju nastale obsežne pustote, so na njih predvsem v prvi polovici 16. stoletja naselili slovanske begunce z Balkana. Nanje še dane spominjajo nekateri tipični priimki pa tudi njihove slovenske inačice kot Bošnjak, Vošnjak, Turk, Bezjak, Vezjak.
Velika večina se jih je hitro poslovenila in so postali pomembni deli slovenske kulture, na primer iz rodbine Jurčičev, Vošnjakov … Danes je le še nekaj ostankov v Beli krajini, kjer srečamo poleg pravoslavnih vernikov celo uniate. So ponosni na svoje prednike, vendar skrajno lojalni do Slovenije, ko niso nasedli sirenskim glasovom iz Miloševićeve Srbije.
Slovenci in boji s Turki
Slovenci so bili zelo vključeni tudi v izrinjanje Turkov z Balkana. Kot veliko mednarodno odmevno zmago se omenja bitka pri Sisku 1593. Turke je vodil Hasan paša Predojević, na avstrijski strani pa je ključno vlogo odigral Andrej Turjaški, pripadnik rodbine, ki je že tako v protiturških vojnah dala enega naših prvih »narodnih herojev« Herberta Turjaškega (1528−1575).
Padel je skupno s Friderikom Višnjegorskim v bitki s Turki pri Budačkem 1575. Njuni balzamirani glavi, ki so ju Turki imeli za relikvijo zmage, je kasneje turjaška rodbina odkupila. Turki so iz odkupnine zgradili mošejo Ferhadijo v Banjaluki. Turjačani so glavi hranili v grobni kapeli poleg gradu na Turjaku, od koder sta ob partizanskem napadu 1943 izginili.
Da bi ustavili Turke, so 1579 zgradili tudi Karlovec, ki so ga naši predniki zaradi sofinanciranja šteli za delno svojega. Čeprav je bil nemško-škotskega rodu, je za »našega« veljal tudi general Laudon (1717− 1799), ki je 1789 dosegel bleščečo zmago pri osvajanju Beograda. Z miniranjem so se posebno izkazali idrijski rudarji.
Zanimivo je, da zmage nad Turki ne v stari ne v novi Jugoslaviji niso bile deležne primernega zgodovinskega spomina. Priznanja plemstvu, nekdanji monarhiji zaradi poudarjanja njenega pomena in vloge tudi v časih, ko ju še ni bilo, zaradi različnih vzrokov, po zadnji svetovni vojni tudi zaradi bratstva in enotnosti ter raznih predojevićev, niso bili sposobni.
Ni naključje, da je bila ena velikih zgodovinskih razstav v Narodnem muzeju po osamosvojiti prav proslava 400. letnice bitke pri Sisku. Doslej tudi ni bila opravljena temeljita analiza gospodarskih posledic turških vpadov in stroškov obrambe proti njim, vključno z financiranjem Vojne krajine, graditve različnih trdnjav in Karlovca pa tudi roparskih pohodov krajišnikov na Dolenjsko vse do srede 19. stoletja.
Znamenita freska na vhodnih vratih kostanjeviškega samostana je v tem pogledu preveč zgovorna. Na god sv. Ahaca, ko je bila bitka pri Sisku, je bil nekdaj ljudski praznik, ko so v ljubljanski stolnici maševali v mašnem plašču, ki je bil narejen iz ogrinjala Hasan paše. Enega so imeli tudi v kapeli turjaškega gradu.
Reformacija na Slovenskem
Turški vpadi kot tudi njihovo omejevanje na čedalje manjši del Balkana so samo eden od dokazov, da je bilo naše ozemlje vpeto v širši prostor. Ne nazadnje je sočustvovanje s pod islamom trpečimi krščanskimi sobrati sprožalo določene simpatije, ki do atentata na prestolonaslednika Ferdinanda 1914 niso bile nikoli prikrite.
Seveda kakšnih jugoslovanskih nastavkov ne moremo iskati, krščanskega in tudi slovanskega solidarizma pa ob temeljih načelih spoštovanja humanosti tudi ne zanikati. Dokaz evropskosti našega ozemlja je tudi reformacija. Že življenjska pot Primoža Trubarja (1508?–1586), zlasti njegovo bivanje v Trstu, kaže na njene duhovne kali.
Poudarili smo že, da je bil Trubar vedno prepričan, da deluje ne glede na že obstoječe upravno-politične dežele v deželi enega naroda. Vse to potrjuje tudi delo vseh protestantskih reformatorjev, ki so zapustili bogato literarno dediščino. Do njih so slovensko pisali, poslej tiskali!
Vključevanje plemstva v verski prevrat je povzročalo še hujše zadrege, saj pri slovenskih protestantih ideologi totalitarizma niso mogli najti revolucionarnih razrednih nastavkov. Težko je zagovarjati protislovenstvo deželnih stanov, ki so v tretjinskih deležih sofinancirali prevod Dalmatinove Biblije. Bil je 12. na svetu.
Pred irskim, ki naj bi nam v 7. in 8. stoletju prvi posredoval Kristusov nauk. Delovanje reformatorjev je tudi najmočnejši argument proti tistim, ki trdijo, da je Trubar ustvaril slovenski jezik, Slovence … Ne razumejo, da je njegovo delo tako pomembno, da takih izmišljij potrebuje. Dokazuje prav nasprotno, da je bilo že pred njim toliko narejenega na jezikovno-kulturnem področju, da je mogel na tem kot prvi zidati palačo slovenske tiskane kulture.
Ne razumejo, da je bil jezik že toliko razvit, da so lahko vanj prevedli najzahtevnejšo teološko problematiko in knjigo vseh knjig, ki je merilo sposobnosti in izrazne moči nekega jezika. Nekega jezika v tako kratkem času torej med prvo slovensko knjigo 1550 in tiskom Svetega pisma 1584 ni mogoče nadgraditi v potrebni zahtevnosti. Še več. Bili so tako enkratni, da je na njihovih jezikovnih dosežkih zrasel tudi prvi popoln slovanski katoliški prevod Jurija Japlja.
Ob branju slovenskih besedil ob revoluciji 1848 dobimo celo vtis, da so tedanji izobraženci bili manj sposobni slediti jezikovnim zahtevam in potrebam. Tudi slovenska peticija je bila dvojezična! Slavljenje in čaščenje dela in dosežkov reformacije je dejansko največji poklon do takrat opravljenem delu na kulturno-jezikovnem področju.
Slovenska reformacija je bila v slovenski zgodovini različno sprejeta. Mnogi so v njej videli samo protestantizem, celo poskus ponemčenja Slovencev po verskem »ovinku«. Anton Martin Slomšek, ki je bil zelo »fundamenstalističen« katoličan, jo je visoko cenil zaradi jezikovnega dela. Zavedal se je, kaj so opravili, če so slovenski katoličani »spravili na svetlo« svojo prvo knjigo šele 1574, in še to izpod peresa cistercijana Leonharda Pachernekerja.
Slovenska literarna zgodovina mu je dala priznanje že zelo zgodaj. Do velikega preloma pa je prišlo po II. svetovni vojni, ko so ga začeli prikazovati kot revolucionarnega v socialnem pogledu in celo protiverskega. Številni člani Protestantskega društva Primož Trubar so v njem videli sredstvo za boj proti veri, zlasti katoliški.
Niso doumeli, da slovenska reformacija prvenstveno ni nacionalno, še manj protiversko, ampak religiozno gibanje, ki se zavzema za pristnost in poglobitev vere, za neposreden stik z božjo besedo.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
