Avtor: Miran Černec, L. B.
15. 5. 1919, dobrega pol leta po koncu 1. svetovne vojne, so v Smirno, takrat še večinsko krščansko mesto na vzhodni obali Egejskega morja, zmagoslavno vkorakale čete vojske Kraljevine Grčije. Šlo je za vrhunec več kot 500-letnih grških sanj o povrnitvi izgubljenih ozemelj nekdanjega Bizantinskega carstva v Mali Aziji, ki so v 14. stoletju padla pod muslimanske Turke. »Velika ideja« o združitvi vseh Grkov na obeh straneh Bosporja je z osvojitvijo Smirne in vzpostavitvijo tamkajšnje okupacijske cone skoraj doživela uresničitev – toda po le treh letih jo je v Anatoliji nato pokopala vstaja turških nacionalistov Kemala Atatürka s podporo boljševiške Sovjetske zveze.
Smirno, v času slovesnega vkorakanja Grkov že vsaj 3000 let staro mesto, so sicer tako kot večino drugih naselbin Anatolije ustanovili grški kolonisti v 1. tisočletju pred Kristusom in kontinuiteta njihove naselitve je tam nato trajala vse do začetka 20. stoletja. Ob Smirni so Grki na vrhuncu svoje antične civilizacije naselili vso Malo Azijo, a po krvavem vdoru Turkov v 11. stoletju in posledičnem uničenju Bizantinskega carstva se je njihova tamkajšnja navzočnost sčasoma zgostila ob vzhodnih obalah Egejskega morja.
Še v zadnjih desetletjih Otomanskega sultanata je tako v Anatoliji pod turško oblastjo živelo nekaj milijonov krščanskih Grkov. Na drugi strani Egeja pa jih je takrat v svoje naročje že vabila leta 1832 ustanovljena Kraljevina Grčija. Z ustanovitvijo samostojne grške države, prve po padcu Konstantinopla, so se nato od sredine 19. stoletja porajale vse močnejše želje po osvoboditvi maloazijskih Grkov in njihovi vključitvi v enotno grško kraljestvo – nastala je t. i. »Megáli Idéa – Velika ideja«, ki ni pomenila nič več in nič manj kot drzno zamisel o povrnitvi ozemelj, ki so še v začetku 14. stoletja pripadala Bizantinskemu carstvu.
Še posebej v času premierja in državnika Eleftheriosa Venizelosa je postala »Megáli Idéa« vodilo grške zunanje politike in s priključitvijo Krete, Soluna in južne Makedonije je dejansko dosegla velike uspehe. Toda edinstvena priložnost, da si po dolgih stoletjih povrnejo tudi Konstantinopel (takrat še vedno večinsko grško mesto), Smirno in zahodno Anatolijo, se je Grkom ponudila po turškem porazu v 1. svetovni vojni leta 1918.
Načrt, po katerem bi grška država znova zasedala ozemlje na dveh kontinentih, Evropi in Aziji, in obvladovala prometno izredno pomembno Bosporsko ožino, je bil v času popolnega zloma Otomanskega sultanata dejansko izvedljiv – ob tihi, tihi podpori grških zaveznikov na Zahodu pa pravzaprav že na pragu uresničitve. Ključno vlogo v njem je imela prav Smirna, ki naj bi postala izhodišče za kasnejšo priključitev preostale zahodne Anatolije.
15. 5. 1919, več kot 500 let potem, ko so mu zadnjič vladali krščanski vladarji, je tako v mesto ob navdušenju lokalnega prebivalstva vkorakalo 20.000 grških vojakov. Vrnitev Helenov v Malo Azijo skoraj ne bi mogla biti bolj zmagoslavna in simbolična. Smirna je postala središče okoli 10.000 km2 velike, večinoma z Grki naseljene zasedbene cone, redki upori tamkajšnje turške manjšine so bili zadušeni, prišel pa je tudi čas za vrnitev deset tisočev grških beguncev, ki so jih Turki iz mesta in okolice izgnali že pred in med 1. svetovno vojno.
V mestu je bila vzpostavljena prva v evropskem slogu zamišljena univerza in Grki so imeli tako s Smirno kot s širšo regijo velike načrte – toda najprej je bilo treba zagotoviti njun obstoj in premagati še zadnje ostanke tamkajšnjih otomanskih sil. V veliki ofenzivi poleti 1920 je grška vojska iz Smirne nato prodrla več kot 500 kilometrov globoko v notranjost Anatolije in zasedla ogromna ozemlja vse do mesta Eskişehir v današnji Turčiji – sultanat, kolikor je še obstajal, je bil primoran zasedbo ratificirati v sporazumu iz Sèvresa 10. 10. 1920.
Zdelo se je že, da »Megáli Idéa« postaja resničnost … Toda številni Turki tega poraza nikoli niso sprejeli. Okoli mladega nacionalista Mustafe Kemala Pashe – Atatürka so se začeli zbirati somišljeniki, ki so bili pripravljeni Grkom ponuditi odpor za vsako ceno, ter jih v končni fazi za vselej izgnati iz Male Azije. Atatürkovo »Turško nacionalno gibanje« je bilo sicer vsaj v začetni fazi še šibko in se ni moglo kosati z močjo Grkov in njihovih zaveznikov, vendar je nepričakovano pomoč našlo v takrat komaj ustanovljeni severni turški sosedi – boljševiški Sovjetski zvezi.
Kakršnekoli razloge so za to že imeli Lenin in tovariši, so začeli v letih 1920–1922 kemaliste izdatno podpirati z zlatom in orožjem. To je Atatürku omogočilo, da je prevzel oblast v Ankari in do jeseni 1921 v več krvavih bitkah ustavil grški prodor v Anatolijo – avgusta 1922 pa so nato Turki krenili v protiofenzivo, ki je bila silovita kot redkokatera v zgodovini. Od odločilnega frontnega preboja 30. 8. 1922 so kemalisti v malo več kot tednu dni razbili grško vojsko, dosegli okoli 300 kilometrov oddaljeno Smirno in vanjo vkorakali 9. 9. 1922. Zahodni zavezniki, ki so Grke do takrat že bolj ali manj pustili na cedilu, so lahko nato s svojih ladij, zasidranih v tamkajšnjem pristanišču, le še spremljali, kako je tisočletno mesto med 13. 9. in 17. 9. 1922 skoraj izginilo v nepopisnem požaru …
Z vnovično turško osvojitvijo in s požigom Smirne je bila grška kampanja v Anatoliji končana z usodnim porazom. Sledil je izgon vsaj 1,5 milijona Grkov iz kemalistične Turčije – in s tragičnim zatonom »Velike ideje« se je končala večtisočletna navzočnost helenske civilizacije na vzhodnih obalah Egejskega morja.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
