Avtor: Peter Colnar
Druga svetovna vojna se je hitro bližala koncu. Zato se je 4. februarja 1945 na Jalti na Krimu začelo zadnje srečanje ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, britanskega premierja Winstona Churchilla in sovjetskega voditelja Josipa Visarionoviča Stalina.
Sporazumeli so se o zahtevi po brezpogojni kapitulaciji sil osi, o zasedbi in nadzorstvu nad Nemčijo in tudi o prihodnosti Poljske, Jugoslavije in Balkana. “Deklaracijo o osvobojeni Evropi” so na splošno razumeli kot priznanje sovjetske moči.
Bili so si edini, naj Poljska v zameno za ozemlje na vzhodu države, ki ji ga je leta 1939 odvzela Sovjetska zveza, na zahodu dobi del Nemčije, vendar se niso strinjali s črto Odra–Nisa kot mejo med Nemčijo in Poljsko, ker bi tako prišlo pod poljsko oblast preveč Nemcev.
O preostalem delu »osvobojene Evrope« zahodni zavezniki od Stalina niso dobili nobenih trdnejših zagotovil razen izjave, da bo podprl »demokratične elemente« in »svobodne volitve«, na podlagi katerih naj bi nastale vlade, ki bi »ustrezale volji ljudstva«.
Konferenca je potrdila delitev Nemčije na okupacijske cone. Trije voditelji so obljubili, da bodo Nemcem po vojni zagotovili osnovne potrebščine za preživetje, da bodo nadzorovali nemško industrijo, privedli vojne zločince pred sodišče in Nemčiji določili plačilo vojne odškodnine.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
