Avtor: Miran Černec, L. B.
Dan pred brezpogojno vdajo nemških oboroženih sil v severozahodni Nemčiji, 1. 5. 1945, so britanski letalci iz Royal Air Force napadli in uničili 3 nemške ladje, zasidrane v Lübeškem zalivu: »Cap Arcono«, »Thielbek« in »Deutschland«. Pod eksplozijami britanskih bomb se je nato odvila ena od večjih, a še danes slabo raziskanih tragedij 2. svetovne vojne.
V podpalubju ladij se je namreč stiskalo vsaj 8.000 internirancev koncentracijskih taborišč iz okoli 30 držav, ki so jih Nemci tja vkrcali iz še nepojasnjenega razloga. V napadu jih je živih zgorelo ali utonilo več kot 7.000. Do vkrcanja nesrečnikov na ladje je sicer prišlo v apokaliptičnem dogajanju v Nemčiji spomladi 1945. Tretji rajh je bil v razsulu, Rdeča armada je nezadržno prodirala z vzhoda, nekateri od preživelih nacističnih voditeljev pa so zase in Nemčijo mrzlično iskali zadnje rešilne bilke.
Eden od njih je bil tudi najzloglasnejši mož rajha, vodja SS Heinrich Himmler, ki je že vsaj od začetka sovjetske ofenzive januarja 1945 skušal skrivaj navezati stike z Američani in Angleži ter jih prepričati v separatni mir na zahodni fronti. V dokaz svojih resnih namenov pa je bil pripravljen storiti nekaj prav presenetljivih potez. Ker je bila direktna komunikacija z Angleži in Američani nemogoča, je Himmler poskusil vzpostaviti stik z Zahodnjaki prek nevtralne Švedske.
Že februarja 1945 se je tako v Berlinu srečal s švedskim človekoljubom in diplomatom, grofom Folkejem Bernadottejem, ter se z njim dogovoril o izpustitvi 31.000 internirancev iz nemških koncentracijskih taborišč ter njihovi premestitvi na Švedsko. V marcu in aprilu 1945 so nato Švedi in Danci res organizirali konvoje avtobusov Rdečega križa, ki so iz razrušene Nemčije in obupnih razmer tamkajšnjih taborišč na varno v Skandinavijo prepeljali vsaj 15.000 internirancev – med njimi več kot 1000 Judov.
Himmler je nato storil še korak več in se na prigovarjanje Švedov 21. 4. 1945 skrivaj srečal s predstavnikom Svetovnega judovskega kongresa Norbertom Masurjem. Po pogovoru z njim je odobril švedskemu Rdečemu križu, da v taborišču Ravensbrück prevzame in odpremi v Skandinavijo 7.000 internirank, od česar je bila polovica Judinj. V tem kontekstu množičnih evakuacij iz nemških taborišč se je nato do 26. 4. 1945 odvila tudi izpraznitev taborišča Neuengamme pri Hamburgu, kjer so bili internirani politični zaporniki iz številnih evropskih držav, med njimi vodja slovenske odporniške »Narodne legije« Anton Krošl.
Še danes ni povsem jasno, zakaj so Nemci tisoče evakuirancev iz Neuengammeja in drugih taborišč na ukaz hamburškega »gauleiterja« Karla Kaufmanna takrat vkrcali na neplovne ladje, zasidrane 100 km severneje v Lübeškem zalivu – dejstvo pa je, da se je na največji od njih, »Cap Arconi«, konec aprila 1945 stiskalo že okoli 7.500 ljudi. 30. 4. 1945 sta nato v Lübeck pripluli švedski ladji »Magdalena« in »Lillie Matthiessen«. Takoj po njunem prihodu so Nemci več kot tisoč taboriščnikov iz »Cap Arcone« vrnili na obalo, od koder jih je bilo vsaj 500 z avtobusi Rdečega križa prepeljanih v Lübeck, vkrcanih na prispeli ladji in odpeljanih v švedski Trelleborg.
Do 2. 5. 1945 je na »Cap Arconi« tako ostalo še okoli 5.000 ljudi, na »Thielbeku« okoli 2.800, medtem ko naj bi bila imela »Deutschland«, ki so jo Nemci nameravali uporabiti kot plavajočo bolnišnico, na krovu le posadko 50 mož. Tako švedski kot švicarski Rdeči križ kakor tudi predstavnik misije mednarodnega Rdečega križa v Lübecku so istega dne uradno obvestili prodirajoče Britance, da se na ladjah v zalivu nahajajo tisoči evakuiranih taboriščnikov – vendar ta opozorila iz neznanih razlogov očitno niso dosegla poveljstva RAF.
Britanci, ki so špekulirali, da nameravajo vodilni esesovci z ladjami pobegniti na Norveško, so nato 3. 5. 1945 nanje izvršili uničujoč napad. V njem so sodelovali lovski bombniki iz kar 5 eskadrilj RAF, ob že skoraj neobstoječi nemški protiletalski obrambi pa so bile ladje, ki jih v zadnjih dneh rajha Nemci niso niti utegnili opremiti z oznakami Rdečega križa, lahke tarče.
»Deutschland« in »Thielbek« sta potonili kmalu po začetku bombardiranja, večja »Cap Arcona« pa se je do popoldneva spremenila v gorečo razbitino. Člani posadke, stražarji in tisti taboriščniki, ki se jim je uspelo prebiti iz podpalubja, so se skušali rešiti s skokom v morje, toda tam so jih z rafali pričakali nizko leteči britanski lovci – interniranci, ujeti pod palubo, niso dobili niti te možnosti. Od ljudi na treh bombardiranih ladjah jih je v nekaj urah umrlo vsaj 7.000, preostale pa so iz vode rešili manjši nemški čolni in vlačilci.
Zakaj je prišlo do tragedije in zakaj so taboriščniki sploh bili na ladjah, ostaja skrivnost, vendar pa obstaja nekaj razlag. Prva teorija trdi, da so nameravali nacisti tiste internirance, ki niso bili namenjeni za prevoz na Švedsko, potopiti z ladjami vred in za njimi zabrisati vse sledi – kar pa se zdi nenavadno ob dejstvu, da so Nemci po napadu preživele taboriščnike celo reševali iz morja. Po drugi teoriji naj bi jih nameravali prepeljati v druga taborišča oz. jih uporabiti kot talce med pogajanji z zahodnimi silami. Po tretji razlagi, ki jo je na povojnih »nürnberških procesih« podal sam Karl Kaufmann, odgovoren za povelje o vkrcanju internirancev, pa naj bi bili nesrečniki na ladjah dejansko čakali na prevoz na Švedsko v sklopu dogovora med Himmlerjem in Bernadottejem. Uničenje »Cap Arcone« in »Thielbeka« po številu žrtev ostaja ena največjih pomorskih nesreč v zgodovini.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
