Piše: Miran Černec
Devetega januarja 1725 je ruski car Peter Veliki naročil danskemu raziskovalcu Vitusu Beringu začetek odprave, ki naj bi preučila skrajna severovzhodna območja Sibirije in poiskala morebitni kopenski stik Evrazije z Ameriko.
To je bil eden od številnih projektov, ki jih je Peter Veliki zastavil s ciljem, da bi Rusija po stoletjih »tatarskega jarma« in zaostajanja za preostalo Evropo ujela korak z razvitim svetom – hkrati pa začela podrobneje raziskovati in izkoriščati svoja brezmejna prostranstva v Aziji.
Nevarna odprava na Kamčatski in Čukotski polotok, ki je trajala kar 6 let in zahtevala življenja 15 mož, Amerike sicer ni dosegla, so pa Bering in člani njegove posadke kot prvi ljudje v zgodovini nedvoumno dokazali, da kopenska povezava med kontinentoma ne obstaja – od Aljaske namreč Azijo ločuje komaj 82 km širok pas morja, danes znan kot Beringov preliv.
Vitus Jonassen Bering, ki je po odpravi in srečni vrnitvi v St. Peterburg leta 1731 zaslovel kot eden največjih raziskovalcev svojega časa, se je sicer v divjine ruskega severovzhoda vrnil že nekaj let kasneje – a ta drugi poskus je bil zanj usoden in po brodolomu na otoku pred obalo Kamčatke je tam umrl 19. 12. 1741.
Odkritja obeh Beringovih ekspedicij so carski Rusiji v vsakem primeru omogočila, da je dokončno utrdila svojo oblast v Sibiriji in za skoraj 100 let celo kolonizirala Aljasko.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
