Avtor: Miran Černec
Med 4. in 8. avgustom 1192 se je v Jaffi ob južni obali Palestine odvila zadnja in odločilna bitka 3. križarskega pohoda, v kateri so krščanske sile pod vodstvom angleškega kralja Riharda Levjesrčnega obranile mesto pred srditim muslimanskim napadom in Saracene prisilile v pravičen mir.
Bitka je bila morda najslovitejša od vseh, kar jih je kralj Rihard izbojeval proti sultanu Saladinu v več kot letu dni njunih spopadov – z junaštvom, ki ga je takrat izkazal na čelu svojih čet in so ga potrjevale tako muslimanske kot krščanske kronike, pa je tudi dokončno upravičil svoj vzdevek in se povzdignil do prav mitskega statusa.
Kralj Anglije je v Sveto deželo sicer prispel junija 1191 po dolgi in dogodivščin polni poti, tam pa je nato vodil križarje do več osupljivih zmag nad silami sultana Saladina, takrat vladarja Sirije, Egipta in Palestine. Rihard si je v teh spopadih, ki se jih je vedno udeleževal v prvih vrstah, ustvaril sloves neustrašnega bojevnika in vzbujal spoštovanje tudi na saracenski strani. A edino, kar mu na njegovem pohodu ni uspelo, je bila osvojitev Jeruzalema.
Kralj je svoj drugi poskus zavzetja slovitega mesta izvedel julija 1192, toda prav pred njegovim obzidjem si je premislil in se umaknil, saj ni želel tvegati spopada v suhem in vročem zaledju Palestine, daleč stran od križarskega oskrbovalnega ladjevja. To Rihardovo previdno dejanje je Saladin očitno dojel kot znamenje šibkosti – in takoj nato se je sam odločil, da zasede Jaffo, ključno krščansko pristanišče v Sveti deželi.
Ko se je tako Rihard izpred Jeruzalema že vrnil nazaj na sever, v Akro, je sultan 29. 7. 1192 začel z obleganjem Jaffe. Čeprav je tamkajšnja posadka mesto junaško branila 3 dni, je bila saracenska premoč prevelika in končno so se morali zadnji krščanski branilci umakniti v osrednjo utrdbo oz. citadelo – a še pravočasno jim je uspelo odposlati sle, ki naj bi kralja Riharda obvestili o njihovi stiski.
Ko je Levjesrčni res izvedel za Saladinov zahrbtni napad, ni okleval: večini križarske vojske je ukazal takojšen premik nazaj na jug po kopenski poti, sam pa se je s peščico najboljših mož vkrcal na ladje in z njimi v največji naglici odplul na pomoč obleganim kristjanom. Kralja je spremljalo le 54 vitezov, nekaj 100 pešakov in okoli 2.000 izurjenih italijanskih lokostrelcev – a pod njegovim vodstvom je bila to zadostna sila za obračun z vsaj 10.000-glavo Saladinovo hordo.
Križarske ladje so dosegle Jaffo 1. 8. 1192, ko je bilo mesto že v obupnem položaju. Angleški kralj je opazil, da nad večino stavb plapolajo Saladinove zastave in bil je prepričan, da je prišel prepozno – toda v tem trenutku so njegovi možje zagledali, kako jim iz obale nasproti plava eden od krščanskih branilcev. Potegnili so ga iz vode in povedal jim je, da je večina mesta sicer že padla pod muslimane, da pa v osrednji utrdbi nekaj mož še vedno vztraja v boju. In ko je to slišal kralj Rihard, se je zgodilo nekaj izjemnega.
Levjesrčni je pograbil dvorezno sekiro in, ne da bi čakal na kogarkoli, nemudoma skočil s krova v morsko plitvino, prebrodil do obale ter začel sam neusmiljeno sekati po Saracenih. Sledili so mu njegovi vitezi in pešaki, medtem ko so lokostrelci z ladij zasuli muslimane s točo puščic. Saladinovi bojevniki so bili ob Rihardovem junaštvu zaprepadeni in prepričani, da gre le za predstražo veliko večje križarske vojske, so začeli množično bežati iz mesta – angleški kralj pa si je s sekiro nezaustavljivo utrl pot skozi tesne ulice Jaffe in arabski kroničarji so njegov boj kasneje opisali le z največjim strahospoštovanjem: »Rdeči so bili njegovi lasje, rdeča je bila njegova tunika in rdeč je bil njegov prapor – in prav take barve je bilo tistega dne tudi njegovo orožje.«
Križarjem je tako v zadnjem trenutku uspelo prepoditi osvajalce nazaj izven zidov Jaffe – toda ponižani Saladin je bil zdaj odločen, da mora svojega krščanskega nasprotnika poraziti za vsako ceno in je za 4. 8. 1192 ukazal začetek novega obleganja. Mohamedanci so se nato še 4 dni besno zaganjali v križarske obrambne vrste, ki jih je pred mestom genialno razpostavil kralj Rihard. Njegovi pešaki so s konicami svojih kopij ustvarili pravi smrtonosni zid in tik za njihovimi hrbti so lokostrelci z neizprosno natančnostjo kosili val za valom saracenskih konjenikov.
Končno je postalo očitno, da Saladinova taktika proti Levjesrčnemu ne deluje in sultan nazadnje med svojimi možmi ni našel nikogar več, ki bi se bil pripravljen pognati v samomorilski napad. A ko je angleški kralj zaslutil to malodušje v vrstah nasprotnikov, se je odločil za še zadnje dejanje v svojem slogu. Z ne več kot 20 vitezi konjeniki je osebno udaril med Saladinove čete, jih sekal na vse strani in povzročil med njimi popoln razpad sistema.
Arabske kronike so poročale, da je Levjesrčni na vrhuncu bitke s svojim vrancem in kopjem celo nalašč povsem sam pojezdil od enega do drugega konca mestnega obzidja, dobesedno izzivajoč muslimanske bojevnike, naj se spopadejo z njim – toda nikogar več ni bilo, ki bi si upal. Tako je bil veliki Saladin pred Jaffo 8. 8. 1192 odločilno poražen – in le nekaj tednov kasneje je bil tudi on končno pripravljen na sporazum, ki je Palestini zagotovil 3 leta miru, vsem kristjanom in muslimanom pa varen prehod do svetih krajev v Jeruzalemu.
Ko je bilo njegovo delo v Sveti deželi tako zaključeno, se je Rihard Levjesrčni podal na dolgo pot nazaj v svojo domovino – ta pa je bila, kot se je zdaj za legendarnega kralja že skoraj spodobilo, znova polna zapletov in pustolovščin.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
