Avtor: Miran Černec
15. aprila 1595 je v takrat še neraziskano ustje reke Orinoko v Južni Ameriki zaplula odprava angleškega državnika in raziskovalca Walterja Raleigha. Šlo je za eno prvih evropskih ekspedicij v pragozdove današnjih Venezeule in Gvajane, ki je postregla z mnogimi geografskimi in etnološkimi odkritji ter obe deželi postavila na zemljevid sveta.
Toda svojega izvornega cilja vendarle ni dosegla; sir Walter Raleigh in njegovi tovariši v sloviti odpravi svojih življenj namreč niso tvegali le za znanost – temveč predvsem zato, da bi našli legendarno »zlato mesto« Južne Amerike – El Dorado …
Zgodba o obstoju El Dorada se je sicer med evropskimi konkvistadorji začela širiti že v prvih desetletjih raziskovanja Novega sveta; v nasprotju s sodobnimi mnenji pa pri njej ni šlo le za golo izmišljijo, temveč je bila utemeljena na nekaterih dejstvih, ki so mnogim vzbujala skomine po bajnih bogastvih.
Že leta 1521 so Španci v Ameriki denimo osvojili azteški Tenochtitlan (današnji Ciudad Mexico), tedaj eno največjih in najbogatejših mest na planetu, nato v naslednjih desetletjih še imperij Inkov v Peruju in ob teh podvigih so si mnogi revni evropski pustolovci v Novem svetu nagrabili kupe premoženja v zlatu in srebru …
Govorice, da se podobno velika mesta in imperiji skrivajo tudi v pragozdovih tropske Amazonije, so postale še posebej priljubljene, potem ko so Španci ob vznožju Vzhodnih Andov prišli v stik z indijanskim plemenom Muisca, katerega vladar je svoje telo od nog do glave obredno pokrival z zlatim prahom – poleg tega pa so prvi konkvistadorji od domorodcev takrat slišali tudi nenavadne zgodbe o domnevno visoko razvitih in bogatih civilizacijah v porečjih Amazonke in Orinoka. Vse to je zadostovalo, da se je med Španci sredi 16. stoletja oblikovala legenda o El Doradu; a ni trajalo dolgo, da so ji na sled prišli njihovi veliki tekmeci pri osvajanju Amerike – Angleži …
Dve evropski kraljevini, ki sta bili v tem času srditi nasprotnici tako iz političnih kot verskih razlogov (Španci so bili goreči katoličani, medtem ko je postala Anglija med reformacijo večinoma protestantska), sta se bojevali za prevlado tako doma kot na svetovnih morjih; teh bojev se je udeleževal tudi Walter Raleigh, vplivni dvorjan kraljice Elizabete I. in začetnik angleških poskusov kolonizacije Severne Amerike – in prav on je leta 1586 po enem od roparskih pohodov proti španskim ladjam prinesel v London prve vesti o mitskem El Doradu.
Zgodbo mu je posredoval njegov takratni ujetnik, raziskovalec in astronom Sarmiento de Gamboa, ki je na angleškem dvoru opisal nenavadno izkušnjo španskega mornarja, ki naj bi ga bili v ustju Orinoka okoli leta 1570 ugrabili Indijanci iz plemena Karibov ter ga z zavezanimi očmi odpeljali v mesto s stavbami in ulicami iz čistega zlata …
Kolikor je bila pripoved že neverjetna, je na dvoru Elizabete I. vzbudila veliko zanimanja – in Walter Raleigh, ki mu legenda o El Doradu nikoli več ni dala miru, se je nekaj let kasneje odločil, da jo razišče osebno. Še posebej potem ko je pri kraljici padel v nemilost, ker je skrivaj omrežil in poročil eno od njenih dvorjank, je bil pripravljen za odpravo tvegati ves svoj ugled in premoženje; upal je namreč, da bo z odkritjem zlatega mesta znova pridobil kraljičino naklonjenost in si povrnil status enega najvplivnejših mož v Angliji – a razpletlo se je drugače …
S svojim denarjem in s pomočjo zasebnih investitorjev je Raleigh v vsakem primeru organiziral ekspedicijo, ki je 6. 2. 1595 odplula iz angleškega Plymoutha in dosegla delto Orinoka dobra dva meseca kasneje.
Po bojih s tam navzočimi Španci je imel do 15. 4. 1595 prosto pot za vplutje v ustje reke, ob bregovih katere naj bi se skrivalo mesto nepredstavljivega bogastva – in 150 njegovih mož se je na krovu ladje Gallego odpravilo v neznano.
Skozi pragozdove, ki jih pred njimi še ni uzrlo oko Evropejca, so se Angleži prebijali skozi deželo, ki jih je presenečala in navduševala na vsakem koraku; navezali so stike z domorodnimi indijanskimi plemeni, z njimi sklenili zavezništvo proti Špancem in se iz dneva v dan bolj približevali bajeslovnemu cilju, za katerega se jim je že zdelo, da je na dosegu roke …
Končno se je džungla pred njimi odprla in uzrli so neskončne travnate planjave, posejane z visokimi gorami, iz katerih so se zlivali veličastni slapovi; sam Raleigh je kasneje zapisal, da je bila odkrita pokrajina najlepša, kar jo je kdaj videl v življenju – toda mitskega El Dorada odprava ni našla.
Čeprav so njegovi možje v naravi naleteli na sledove zlata, in čeprav so lokalni domorodci burili domišljijo Angležev z zgodbami o bajno bogatih kraljestvih, ki naj bi se skrivala globlje v osrčju celine, se je Raleigh po več kot 640 km dolgem potovanju odločil, da je naredil dovolj – in dal je povelje za vrnitev.
Ko se je vrnil v domovino, je o svojih odkritjih napisal priljubljeno knjigo The Discovery of Guiana, v kateri je angleško javnost navduševal za bogastva daljne dežele in prek katere se je legenda o El Doradu še trdneje zasidrala v zavesti Evropejcev.
Raleigh je bil v obstoj zlatega mesta tako prepričan, da se je leta 1617 v porečje Orinoka z novo odpravo vrnil še enkrat – toda niti takrat ni imel več uspeha in le leto kasneje so ga na ukaz kralja Jakoba I. javno obglavili sredi Londona …
Legenda o El Doradu pa je vendarle živela naprej; in celo danes, v času modernih tehnologij, se mnogi še vedno sprašujejo, kaj se pravzaprav skriva v krajih pod nepredirnimi krošnjami južnoameriških pragozdov, kamor nikoli ni stopila noga belega človeka …
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
