Avtor: Metod Berlec
»Danes je dober dan za boj, danes je dober dan za smrt!« S tem bojnim klicem je Nori konj, poglavar Sijuksov, ob reki Mali veliki rog (Little Bighorn River) v današnji ameriški zvezni državi Montana, 25. junija 1876, pozval svoje bojevnike v boj proti 7. konjeniškemu regimentu, ki mu je poveljeval general George Armstrong Custer.
Nori konj oziroma v njegovem jeziku Tazunka Vitko, pripadnik severnoameriškega plemena Lakota, po naše plemena Sijuksi, še danes buri duhove. V zadnjih letih smo lahko tudi v naših časopisih zasledili novice o graditvi ogromnega spomenika v Črnem gorovju v Južni Dakoti, ki naj bi ponazarjal Norega konja. S tem naj bi pokazali vso veličino tega ameriškega domorodca.
Gospodarji Velikih planjav
V času rojstva Norega konja leta 1842 ( ? ) so zahodni Sijuksi živeli na območju zahodno od reke Misuri, do Črnega gorovja in vse tja do gorovja Veliki rog. Njihov način življenja je bil nomadski, potovali so na konjih, prebivali v usnjenih šotorih tipijih, bizon pa jim je bil vir hrane, obleke, orodja in s tem temelj njihove eksistence.
V mladosti je Light Hair ali pa Curly Hair doživel po treh dneh posta privid, v katerem se je videl kot bojevnik, ki ga ne zadene nobena krogla in h kateremu ljudstvo steguje roke. Že kot najstnik se je izkazal v bojih s sovražnimi plemeni; Vranami, Šošoni, Paniji.
Kmalu pa je ugotovil, da obstaja še eno nevarnejše pleme – “belci”. Ti jim ne želijo zapleniti par konj ali odrezati kakega skalpa, temveč so jim želeli vzeti zemljo in s tem njihov način življenja.
Zaradi poguma, neustrašnosti in seveda velikega števila skalpov, ki jih je odrezal sovražnikom s temena, so mu podelili čast »nosilca srajce«, to je bojevnika, ki so ga morali drugi poslušati in upoštevati, sam pa je moral skrbeti za blagor svojega ljudstva.
Vseskozi na bojnem pohodu
Po koncu državljanske vojne v ZDA leta 1865 se je povečal pritisk belega prebivalstva proti zahodu. Vojska je postavila tri trdnjave ob poti čez sijuško ozemlje. Indijanci so jih začeli oblegati ter ogrožati njihovo oskrbo (Battle of Powder River).
21. decembra 1866 je skupina Sijuksov pod vodstvom mladega Norega konja zvabila iz trdnjave Forth Phil Kearney osemdeset vojakov v zasedo, kjer je okoli dva tisoč Sijuksov in Šajenov pometlo z njimi, tako da nihče ni preživel. To je bil do takrat eden največjih porazov ameriške vojske (Fetterman Fight ali Fetterman Massacre).
Zaradi izredne zagrizenosti Indijancev je vlada ZDA popustila in se umaknila iz omenjenih trdnjav. Tako se je končala vojna Rdečega oblaka, kakor so jo poimenovali belci, in vlada je ustanovila velik rezervat za Sijukse.
Mrzlega 21. decembra 1866 je skupina Sijuksov pod vodstvom mladega in drznega Norega konja zvabila iz trdnjave Forth Phil Kearney osemdeset ameriških vojakov v zasedo, kjer je okoli dva tisoč Sijuksov in Šajenov dobesedno pometlo z njimi. Skica t. i. Fetterman Fight je bila objavljena v časopisu Harper’s Weekly 23. marca 1867/Wikipedia
Med to vojno se je Nori konj dokončno uveljavil kot pogumen in neustrašen bojevnik, kateremu so njegovi rojaki s ponosom sledili. V začetku sedemdesetih let so beli rudarji v Črnem gorovju, ki leži na ozemlju rezervata, odkrili zlato.
To je sprožilo zlato mrzlico na tem območju, kar je naletelo na ogorčen odziv pri domorodcih. Vlada je poskušala od Indijancev odkupiti te gore, ki so bile zanje svetinja. Česar vlada ZDA ni dobila s pogovori, je skušala urediti z vojsko.
Vrhunec spopadov z ameriško vojsko
Leta 1876 je ameriška vojska napadla Sijukse, ki pa so znova pokazali svoj pogum, kajti bojevali so se za preživetje. 17. junija tega leta so pri reki Rožnati popek pod vodstvom Norega konja in drugih poglavarjev premagali generala Georgea Crooka, ki se je nato umaknil.
Teden dni kasneje, 25. junija, pa ob reki Mali veliki rog še »generala« Georgea Armstronga Custerja, ki je želel opleniti indijansko vas ter pobiti njeno prebivalstvo, vendar je naletel na številčno močnejšo vas, kot je pričakoval. Posledica tega je bila, da je njega in njegove vojake (260 mož) doletela smrt, kakršno je on želel Indijancem.
Ta poraz je bil za Američane še večji šok kot pred desetimi leti, zato so zahtevali takojšnje maščevanje. Prišli so novi vojaki, Sijuksi pa so ostali brez streliva in hrane ter se začeli umikati.
Tako je Sedeči bik s svojimi zbežal v Kanado, Nori konj pa se je prostovoljno z več kot tisoč rojaki vdal 6. maja 1877, čeprav ni bil nikoli premagan. Tako je zadnji sijuških bojnih poglavarjev postal rezervatski Indijanec brez orožja, brez konja in brez vpliva nad svojim plemenom, ujetnik armade, ki ga v boju ni nikoli porazila.
Toda za mlade je bil še zmeraj junak in njihovo občudovanje je med starejšimi poglavarji vzbujalo ljubosumje. Zaradi bojazni, da bo s svojimi bojevniki pobegnil iz rezervata, so ga poskušali zapreti. Pri tem ga je vojak zabodel z bajonetom in Nori konj je zaradi tega umrl 5. septembra 1877.
Njegova starša sta pokopala sinovo truplo na neznanem kraju (domneva se, da pri Ranjenem kolenu v Južni Dakoti), tako da se še danes ne ve, kje je pokopan.
Kult Norega konja
Neustrašen, pogumen bojevnik, uspešen vojskovodja, sovražnik belcev, človek, ki je premagal Custerja, mističen, skrivnosten, ki so ga ubili belci, je v tem stoletju postal zelo popularen.
Nekateri ga imajo celo za indijanskega Kristusa, ker so ga pred smrtjo zapustili njegovi sobojevniki, ker je umrl v Kristusovih letih, ker je v boju deloval mistično junaško in ker so ga ubili belci.
Danes predstavlja simbol indijanskega odpora in brezupnega boja za svojo zemljo in način življenja. Njegovi sorojaki so ponosni nanj še danes, kajti tudi oni – ne samo beli Američani – imajo svojega junaka.
P. S. Članek je avtor napisal leta 1997 za revijo Mag, a tam verjetno ni bil nikoli objavljen. Nedavno ga je našel v svojem računalniškem arhivu in tako ga danes objavlja na spletni strani Historia vitae magistra.
Več o Norem konju si lahko preberete tukaj ali tukaj.
