Križarski pohodi v 11. stoletju temeljno pripomogli k osvoboditvi Jeruzalema, kraj Kristusovega križanja in sveto mesto treh abrahamskih religij

Avtor: Miran Černec, L. B.

15. julija 1099, 462 let po tem, ko so ga muslimanski Arabci iztrgali iz rok krščanskega Bizantinskega cesarstva, je bil po 3 leta trajajočem križarskem pohodu osvobojen Jeruzalem, kraj Kristusovega križanja in sveto mesto treh abrahamskih religij.

Do obleganja in vnovične krščanske osvojitve Jeruzalema je prišlo po stoletjih krvavega arabskega džihada, ki je po nastopu Mohameda okupiral Sveto deželo, Palestino in Sirijo, zdesetkal večino takratnega krščanskega sveta ter se z ognjem in mečem razširil vse do Kitajske na vzhodu in Španije na zahodu. Osvoboditev Jeruzalema leta 1099 je tako pomenila predvsem visoko simbolično dejanje, s katerim so krščanski Evropejci dokazali, da so sposobni obrniti tok muslimanskih osvajanj. Načrt za prvi križarski pohod pa se izvorno sicer ni porodil z Jeruzalemom v mislih.

Ko je novembra 1095 takratni papež Urban II. na cerkvenem koncilu v francoskem Clermontu pozval klerike, naj ljudstvu in plemstvu oznanijo stisko kristjanov na Vzhodu in pomagajo zbrati vojsko za njihovo odrešitev, je govoril o seldžuških Turkih, ki so v tem času opustošili Anatolijo in pripeljali Bizantinsko cesarstvo na rob uničenja.

41 let po razkolu med zahodnim in vzhodnim krščanstvom je papež upal, da bi pomoč Bizantincem v boju s Seldžuki lahko zacelila rane med katoličani in pravoslavci, na njegov poziv pa se je hitro odzvalo skoraj 100.000 prostovoljcev iz zahodne in srednje Evrope, vključno z ženskami in otroki. Večini se še sanjalo ni, kje leži Carigrad, še manj Jeruzalem, mnogi od njih pa nato niso nikoli niti zapustili celine.

Hkrati je bil to čas, ko je bila polovica Španije še pod muslimansko oblastjo in so normanski vitezi le nekaj let prej izpod Saracenov osvobodili južno Italijo in Sicilijo. Slika muslimanske okupacije na kontinentu je bila v Evropejcih še živa in leta 1095 med njimi gotovo ni manjkalo ljudi, ki so menili, da je prišel čas za poravnavanje stoletja starih računov. Prva ekspedicija, ki se je aprila 1096 odpravila na pot proti Carigradu, t.i. ljudska križarska vojska, je bila pisana druščina okoli 40.000 preprostih kmetov in pustolovcev s pičlimi vojaškimi izkušnjami pod vodstvom francoskega duhovnika Petra Puščavnika.

Na poti do Balkana je izvedla nekaj pogromov nad srednjeevropskim judovskim prebivalstvom (Jude so takratni evropski kristjani po izkušnjah v Španiji pogosto dojemali kot zaveznike muslimanov), se zapletla v boj z Madžari v Zemunu, požgala Beograd in nato v nesmiselnem spopadu z bizantinskimi četami pri Nišu izgubila skoraj 10.000 mož. Ko je končno prispela do Carigrada, jo je dal car Aleksij I. Komnenos po hitrem postopku prepeljati čez Bospor v Malo Azijo in Petru Puščavniku dobronamerno svetoval, naj tam počaka na prihod prave križarske vojske, ki bi morala prispeti nekaj mesecev kasneje.

Ljudski križarji pa o tem niso želeli slišati. Začeli so pleniti po mestih na azijski strani Bosporja in se vmes še sprli, tako da so se Nemci in Italijani ločili od Francozov, razbiti in neizkušeni pa so kmalu postali lahek plen Seldžukov – do oktobra 1096 so bili že bodisi pomorjeni bodisi zasužnjeni, nekaj tisoč preživelih pa so morali na koncu reševati sami Bizantinci. Toda prava križarska vojska, ki so jo poleti 1096 večinoma organizirali frankovski in normanski vitezi in je prispela v Carigrad pozimi istega leta, je bila nekaj povsem drugega.

Godfrey iz Bouillona, francoski princ Hugo, normanski vojvoda Robert Curthose, princ Taranta Bohemond I. in drugi voditelji so razpolagali z resno vojsko 35.000 mož, ki se je na poti do Carigrada obnašala relativno disciplinirano. Po mesecih potovanja je prvo presenečenje te križarje pričakalo na carskem dvoru. Car Aleksij I. po slabi izkušnji z »ljudsko vojsko« namreč ni želel prevzeti poveljstva nad novim podvigom in se je zavezal le, da bo križarje oskrboval s hrano in potrebščinami – v zameno pa so mu morali priseči, da bodo vsa ozemlja, iztrgana Seldžukom, vrnili pod oblast Bizanca in si jih ne bodo prisvajali sami.

Velika večina vitezov je tako tudi prisegla, in ko so 18. 6. 1097 kot prvo mesto v Mali Aziji osvobodili Nikejo, so jo predali Bizantincem, ne da bi vanjo sploh vstopili. Seldžuke so križarji nato porazili še v bitki pri Dorileju, potem pa so imeli prosto pot do Antiohije, svetopisemskega mesta na pol poti med Carigradom in Jeruzalemom. Obleganje mogočne Antiohije, ki se je sredi sovražnega ozemlja začelo 20. 10. 1097, je križarsko vojsko tako izstradalo in zdesetkalo, da se je po več kot pol leta njena osvojitev celo izkušenim vitezom že zdela neizvedljiva.

Eden od njih, Stephan iz Bloisa, se je vrnil v Bizanc in carja obvestil, da je stvar izgubljena, car pa je na podlagi teh poročil ustavil nadaljnjo pomoč in križarje prepustil usodi. Toda zgodilo se je nemogoče. Po neverjetnem trpljenju in nizu dogodkov, ki so vključevali neštete mistične vizije in domnevno najdbo sv. kopja, ki je nekoč prebilo Kristusovo stran, je že povsem izstradanim križarjem poleti 1098 uspelo osvojiti tudi Antiohijo in tam uničiti še zadnje seldžuške oddelke. Na skrajnem robu moči je 14.000 preostalih mož tako 7. 6. 1099 končno prispelo pred obzidje mesta, o katerem so od malih nog slišali pripovedovati kot o sedežu Nebeškega kraljestva.

Jeruzalem, v katerem so v tem času smeli živeti le muslimani in Judi, medtem ko so bili kristjani iz njega izgnani, leta 1099 sicer ni bil več cvetoče mesto, kakršnega so si križarji morda predstavljali – toda bil je mesto, za katerega so bili pripravljeni prestati 3 leta pekla na zemlji in vsak od njih tudi umreti. Po več kot mesecu dni obleganja je bil osvojen, njegovi branilci pa brez milosti pobiti v enem najhujših masakrov, kar so jih zabeležile takratne evropske, judovske in arabske kronike.

Po strašnem klanju je bil za prvega vladarja tamkajšnje nove križarske države imenovan Godfrey iz Bouillona. Naslov kralja je zavrnil z besedami, da je edini resnični kralj Jeruzalema le Kristus. Mesto je ostalo sedež krščanskega Kraljestva Jeruzalem do leta 1187.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki