Avtor: Miran Černec
10. 5. 1801 se je začela 1. berberska vojna, spopad med ZDA in severnoafriškimi berberskimi državami Alžirom, Marokom in Tripolitanijo. Vojna med nasprotniki z dveh strani Atlantika je bila vrhunec malo znane, a za Evropejce boleče zgodovinske epizode − muslimanske trgovine z belimi sužnji.
Države Magreba so bile dolga stoletja zloglasne zaradi piratstva in ocenjujejo, da so berberski pirati samo med 16. in 18. stoletjem na obalah Evrope ugrabili vsaj 1,5 milijona belih sužnjev. Še na začetku 19. stoletja so bile te države na morju tako močne, da so jim bili Evropejci prisiljeni plačevati ogromne zneske v zameno za varnost svojih ladij v Sredozemlju; toda Berberi so naredili usodno napako, ko so se z izsiljevanjem spravili nad Američane.
Takratni predsednik ZDA Thomas Jefferson je namreč zavrnil izplačila kakršnihkoli »varščin« in raje sprejel direkten spopad s severnoafriškimi agresorji. Vojna, ki se je po 4 letih končala z zmago ZDA in njihove zaveznice Švedske, je v Sredozemlju že precej oslabila muslimansko piratstvo, posel pa so Američani končali s še eno »berbersko vojno« leta 1815. Kmalu nato so tudi evropske velesile odločno posegle v Sredozemlje in trgovina z belimi sužnji, s katero so se muslimanske države severne Afrike okoriščale celo tisočletje, je bila končno izkoreninjena.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
